Na regijskem tekmovanju World Scholar’s Cup v Ljubljani so se vse štiri sodelujoče ekipe uvrstile na tekmovanje na svetovni ravni, a se je le ena skupina odločila tekmovati še naprej. Tekmovanje je potekalo v šestih različnih terminih v šestih mestih: Beijing, Nur-Sultan, Haag, Sydney, Manila in Durban. Z dijaki smo se glede na finančne zmožnosti in ustreznost termina odločili, da gremo na Mini Global Round v Nur-Sultan v Kazahstan. Tako kot na regijski smo tudi na svetovni ravni skupino dopolnili z dijakinjo Gimnazije Šentvid.
V Kazahstan smo odpotovali 7. 7. z letališča v Budimpešti in pozno ponoči prispeli na cilj. Presenetila nas je razsvetljenost mesta. Imeli smo občutek, da se bliža novo leto. Po polnoči visoke stavbe niso več osvetljene, vendar ob prihodu tega še nismo opazili. Naslednji dan smo pri registraciji v gledališču Zhaster, kjer so potekale nekatere dejavnosti, ugotovili, da je večina sodelujočih iz Azije in nekaj iz Afrike. Evropejci smo bili v manjšini – nekaj Nizozemcev, en Slovak in predstavniki treh šol iz Slovenije. Veliko dijakov je bilo iz mednarodnih šol, šol za nadarjene in gimnazij.
Po otvoritveni prireditvi so dijake razdelili v skupine po 15, in sicer tako, da so vsi v skupini bili iz različnih šol in držav. Odpeljali so jih na lov za zakladom v park Jetisu, kjer so si po koncu »lova« ogledali še glasbeno prireditev. Na poti domov smo se morali preizkusiti še v pokanju balonov in osvojili smo manjše nagrade.
Naslednji dan je bil najbolj naporen zaradi treh tekmovalnih disciplin, kulturnega sejma in posledično poznega zaključka. Šola Spectrum International School je ponudila prostore za vse dejavnosti tega dne. Omeniti velja, da smo se tri slovenske šole med seboj povezale in pripravile največjo in najbolj bogato ponudbo na stojnici. Poleg turističnih prospektov smo ponudili tudi različne vrste potic, piškotov, frutabel in medu. Ponujenega je bilo dovolj za vse tekmovalce, učitelje in organizatorje.
Naslednji dan nas je čakal še en del tekmovanja – skupinski kviz ali Scholar’s Bowl, ki je najbolj zabaven in glasen del tekmovanja, a tudi za ta del morajo tekmovalci pokazati pridobljeno znanje s predpisanih področij, kar pa ni enostavna naloga, saj ne gre za preverjanje spominskih sposobnosti, temveč zahteva višje kognitivne spretnosti – povezovanje in interpretacijo.
V drugem delu zadnjega tekmovalnega dneva med vsemi udeleženci na oder povabijo najboljše govorce, ki pred avditorijem debatirajo in prikažejo svoje govorniške sposobnosti. Nadaljevanje je namenjeno tistim, ki želijo pokazati svoj talent s petjem, plesom, akrobacijami ali pripovedovanjem šal. Občinstvo je neverjetno vzpodbudno in potrpežljivo, zato se splača preizkusiti svoj nastop. V večernih urah je bil za vse dijake organiziran tudi ples, kjer so se dijaki lahko zabavali, družili in naplesali.
Zadnji tekmovalni dan se je začel z drugim delom predstavitev talentov, sledila je še zaključna prireditev in podelitev pokalov in medalj. Najboljša desetina skupin je bila nominirana za tekmovanje šampionov na univerzi Yale. To nam sicer ni uspelo, a nismo odšli čisto praznih rok. Dijak Alen Kandare je dobil eno srebrno in eno zlato medaljo, dijak Miha Veber zlato priznanje za kategorijo Da Vinci, dijakinja Gimnazije Šentvid Katja Novak pa eno srebrno in dve zlati medalji.
Dan pred odhodom domov smo po počitku izkoristili še za oglede in nakupe spominkov, kar ni bilo enostavno, saj jih ne prodajajo za vsakim vogalom in smo se morali prav posebej potruditi, da smo jih našli. Mesto, ki se je marca 2019 preimenovalo iz Astane v Nur-Sultan, je veliko in vsega se ne da videti v enem dnevu. Kot posebne znamenitosti pa naj omenimo stolp Beiterek (drevo življenja), Astana Expo 2017, mošejo Hazrat Sultan, Palačo miru in sprave, kilometer in pol dolgo zgradbo, v kateri so ministrski uradi, parke, kopališča ob reki Yesil in nakupovalne centre, ki so hkrati zabaviščni parki. V enem izmed njih ves čas deluje drsališče, v drugem so plaža s peskom z Maldivov, hiša strahu, adrenalinski park in še kaj bi se našlo.
Vsekakor je bila celotna izkušnja za vse udeležence neponovljiva. Spoznali smo drugačno kulturo, neizmerno prijazne ljudi, videli del sveta, ki nam je sicer nepoznan, plačevali z bankovci z veliko ničlami (tenge), poskušali tradicionalne jedi, pri čemer je bilo neznanje angleščine natakarjev velika ovira. Kljub temu da sta tako kazahstanščina kot ruščina uradna jezika, se ljudje v urbanih delih pogovarjajo večinoma rusko. Razlik med Slovenijo in Kazahstanom bi lahko našteli še veliko, predvsem pa jih turizem še ni »pokvaril« in komur je to všeč in je pustolovskega duha, mu obisk priporočamo. Rek, da potovanje širi obzorja, nedvomno drži, prav tako pa tudi sodelovanje na tem tekmovanju. Vrnili smo se bogatejši, z novimi izkušnjami in novimi poznanstvi.
Lucija Šljuka Novak
