Življenje se je umirilo, zato imamo čas za pogled nazaj in predstavitev bivših in sedanjih dijakov, ki uspešno razvijajo svoje TALENTE.
Lukas Mord
Šport, ki ga treniram, je košarka, ekipni šport z dvema ekipama po pet igralcev in sedem rezerv na vsaki strani. Tekma traja 40 minut s štirimi četrtinami po 10 minut. Ta format tekem se uporablja po vsem svetu, razen v ameriški ligi NBA, kjer igrajo štiri četrtine po 12 minut, skupno 48 minut.
Glavni cilj tega športa je zadeti čim več košev z eno žogo. Poznamo koš za eno, dve in tri točke. Koš iz prostega meta je vreden eno točko, met znotraj črte za 3 točke 2, met zunaj črte za 3 točke pa 3. Če po rednem delu obe ekipi zadeneta enako število točk, se igra podaljšek – 5 minut. To se ponavlja toliko časa, dokler ena ekipa ne doseže večjega števila točk. Če igralec nepravilno ovira nasprotnika, mu je dodeljena osebna napaka – po 5 osebnih napakah je igralec izključen. Izključitev si prisluži tudi, če prejme 2 tehnični napaki (ugovarjanje sodniku ali hujši prepir z nasprotnim igralcem) ali če hudo udari ali kako drugače ovira nasprotnika.
Za ta šport me ni navdušil nihče, res pa je, da imam najljubšega igralca in igralca, po katerem se zgledujem. Za košarko sem se odločil bolj ali manj spontano – nekega dne smo v šoli igrali ta šport in kar naenkrat mi je postal zelo všeč.
Košarka enako kot vsak drug šport potrebuje veliko treningov in posvečanja, če se posameznik želi izboljšati, kar velja tudi zame. Spomladi in poleti moram trenirati predvsem fizično in izboljšati kondicijo ter se pripraviti na novo sezono, kar pomeni trening 7- do 8-krat na teden, pozimi pa poskušam izboljšati tehnično znanje in taktiko.
Po mojem mnenju je dober vsak trener, ki z ekipo, ki jo ima na voljo, doseže ali preseže pričakovanja in posameznega igralca dvigne na višjo raven igranja.
Na srečo v zadnjem času nisem imel večjih poškodb, je pa pri košarki zelo pogosta poškodba kolen in gležnjev. V večini gre za zvin, v hujših primerih pa tudi za zlom.
Treninge in šolo je včasih težko uskladiti, saj se šola ne konča le v šoli in trening ne le v dvorani, kar pomeni, da se moram učiti tudi doma in trenirati tudi izven dvorane (teki v naravi, izboljšanje kondicije in fizične pripravljenosti). To poskušam urejati z urnikom posameznega dneva, tako da vem, kdaj bom čas posvetil šoli in kdaj bo primerno iti na trening.
Menim, da je izobrazba zelo pomembna tudi za športnike, saj se lahko hitro pojavi poškodba, zaradi katere športnik ne more okrevati, poleg tega pa bo vsak moral po športni karieri delati, za kar je pomembna prav izobrazba.
Menim, da imamo srednješolci premalo športne vzgoje, pa še ta je zelo neresna, saj mnogi k pouku sploh ne hodijo. Dandanes bi se morali najstniki/srednješolci in mladi nasploh več ukvarjati s športom, vsaj rekreativno, da bi ohranjali zdrav način življenja.
Moj običajen dan se prične med šesto in sedmo uro, ko vstanem in pojem zajtrk, nato pa grem z avtobusom do šole, kjer sem običajno do enih ali pol treh. Po šoli pojem kosilo in si vzamem nekaj prostega časa do treninga ali pa se učim za prihajajoči test. Treninge imam med šesto in deveto uro, odvisno od dneva, nato pa se z avtobusom pripeljem domov, kjer odidem spat med deseto in enajsto uro.
Svoj prosti čas preživljam povsem preprosto, s poslušanjem pesmi in igranjem iger, včasih pa grem v mesto in v kino.
Težko bi se spomnil največje neumnosti, ki sem jo storil pri športu, je pa res, da na vsakem treningu ali tekmi naredim preveč napak, ki jih sicer skušam popraviti.
Dosežek, na katerega sem najbolj ponosen, je zagotovo uvrstitev na olimpijske igre za gluhe, ki so bile v Turčiji. Čeprav mnogi menijo, da je to nepomembno in da raven iger ni ista kot na »resničnih« olimpijskih igrah, je bilo treba vložiti veliko truda in dela, da sem se uvrstil v našo reprezentanco. Skupaj smo nato osvojili 6. mesto, čeprav sem prepričan, da bi lahko segli mnogo višje.
O poklicni prihodnosti še nisem prepričan, ne vem, kaj si želim, verjamem pa, da bom v prihodnjih letih naši reprezentanci pomagal do mnogo medalj na mednarodnih tekmovanjih v košarki.
