“Če bi ded naš ne grešil, bi mu na veke bilo živeti, starosti ne prejeti, nikoli skrbi imeti, ne solznega telesa, temveč na veke bi mu bilo živeti. Ker je bil z zavistjo Neprijaznega izgnan od slave božje, po tem so na rod človeški bolečine in skrbi prišle, in bolezni, in po tem redu smrt. In vendar, bratje, spomnimo se, da nam tudi sinovi božji rečejo. Zato opustimo ta mrzka dela, ker so dela satanova: ko žrtvujemo, brata oklevetamo, kot tatvina, kot uboj, kot poltenosti naslada, kot prisege, ki jih ne spoštujemo, temveč jih prestopamo, kot sovraštvo. Nič pa od teh del ni bolj mrzko pred božjimi očmi. Morete zatorej, sinki, videti in sami razumeti, da so bili poprej ljudje v lice prav taki, kakor smo tudi mi, ter so dela Neprijaznega zasovražili, Božja pa vzljubili.“
Da je imelo pokristjanjevanje velik civilizacijski pomen za slovanske prišleke, potrjujejo ohranjeni pisni viri, ki so nastali za potrebe liturgije.
Brižinski spomeniki so najstarejši slovanski zapisi v latinski abecedi, zato je njihov pomen, ne le za slovansko, marveč predvsem za slovensko zgodovino, velik. Slovani na našem območju so bili prvi, ki so spoznali in sprejeli zahodnoevropsko kulturo, ki se je iz dvora Karla Velikega v Aachnu razširila najprej po Zahodni Evropi in nato s frankovskimi pohodi vse do vzhodnoevropskih ravnic.
se je kot pisava razvila v času Karla Velikega in ostala standardni zapis srednjeveških verskih besedil vse do 13. stoletja, ko jo je nadomestila gotica. Brižinski spomeniki so sestavljeni iz treh besedil z versko vsebino, ki so zapisana v karolinški minuskuli in izvirajo iz latinskega kodeksa freisinškega škofa Abrahama. Ta je v drugi polovici 10. stoletja za svojo škofovsko oblast v Freisingu pridobil tudi loško gospostvo na Kranjskem.
Danes Brižinske spomenike hranijo v Bavarski državni knjižnici v Münchnu.
Vsi trije spomeniki se nanašajo na krščanski nauk o grehu in na spoved kot zakrament, po katerem Bog grehe odpušča. Prvi in tretji spomenik sta bila zapisana kot obrazca splošne spovedi, drugi pa, ki je tudi zaradi svoje izjemne retorične moči najbolj poznan, je pridiga o grehu in pokori, ki se začne z besedami »Če bi ded naš ne grešil, bi mu na veke bilo živeti … «
»Brižinski spomeniki niso le dokaz o pokristjanjevanju karantanskega ljudstva. Ker so besedila zapisana v zgodnji slovenščini, in obenem v latinici, so neposredno povezana s slovensko zgodovino, saj potrjujejo, da sta naš jezik in naša pisava na tem ozemlju že 1500 let. Navkljub vsem smrtonosnim viharjem, ki so v obliki vojn, bolezni in lakot pustošili po Evropi, se je slovenski jezik, zapisan v latinici, na tem ozemlju ohranil vse do današnjih dni.«
Literatura:
Brižinski spomeniki, (ur.) Martin Žnideršič, Ljubljana: Slovenska knjiga, 2005.
