Rapalska pogodba, ki je bila rezultat pogajanj med Italijo in Kraljevino SHS, ni zadostila ozemeljskim apetitom Italije, ki so ji bila v zameno za prestop v antantni tabor v času prve svetovne vojne, v leta 1915 sklenjenem Londonskem sporazumu, obljubljena ozemlja Južne Tirolske, slovenskega Primorja, Istre in Dalmacije. Je pa ta sporazum, ki ga je jugoslovanska delegacija leta 1920 sklenila brez slovenskih predstavnikov, skoraj tretjino Slovencev izročil v roke tuje države, ki jim ni zagotavljala manjšinskih pravic, marveč jih je želela spremeniti v Italijane.
Nova meja je razdelila vrhove slovenskih gora od Jalovca in Triglava na severu, do Snežnika na jugu. Naselja kot so Koper, Idrija, Ilirska Bistrica in Postojna, so skupaj z njihovim prebivalstvom prešla pod oblast italijanske krone.
Tu so Slovenci, ki jih je o slabih namenih njihovih novih vladarjev zagotovo prepričal že nasilen požig Narodnega doma v Trstu leta 1920, še hujše trpljenje izkusili v času fašizma, ki se je Slovencev lotil s silo. Prepoved slovenskega tiska, jezika, šolstva in društvenega življenja so marsikaterega Slovenca prisilile v emigracijo, številne pa tudi v oborožen odpor, ki se je v največji meri manifestiral v obliki odporniškega gibanja TIGR.
Rapalska meja je s svojo utrjenostjo, bodečo žico, trdnjavami in bunkerji pričala tudi o slabih diplomatskih odnosih med Italijo in Jugoslavijo. Njuna nasprotja so svoj vrhunec dosegla z drugo svetovno vojno in italijansko okupacijo večjega dela slovenskega ozemlja.
“Četudi je Rapalska meja od konca druge svetovne vojne del zgodovine, pa neme priče nekdanje delitve v obliki mejnih kamnov in vojaških utrdb še danes stojijo na pobočjih slovenskih gora.”
Literatura:
- Dušan Nećak in Božo Repe, Oris sodobne obče in slovenske zgodovine: učbenik za študente 4. letnika, Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, 2003.
- Potek meje, Rapalskameja.si, https://www.rapalskameja.si/potek-meje/ (junij 2021).
