V slovenski novejši zgodovini nobeno obdobje tako ne izstopa po svoji burnosti, okrutnosti in dolgoročnih posledicah, kakor izstopa obdobje druge svetovne vojne na Slovenskem.
Za Slovence, ki so že od konca prve svetovne vojne živeli razdeljeni med Kraljevino Jugoslavijo in Kraljevino Italijo in bili v slednji tudi deležni okrutnosti fašističnega režima, ki je želel uničiti slovenski jezik in kulturo, je bila vojna že v samem začetku tragična.
Okupatorji iz Sil osi so si ozemlja držav med seboj razdelili glede na lastne interese, vendar pa noben narod ni bil na tako majhnem prostoru razdeljen med kar štiri okupatorje. Ko si je svoj, strateško pomembni in gospodarsko razviti del slovenskega ozemlja vzela nacistična Nemčija, je osrednje in južne predele prepustila Italiji, medtem ko si je Madžarska priključila Prekmurje. Naposled je tudi Neodvisna država Hrvaška okupirala pet obmejnih slovenskih vasi.
Od okupatorjevega terorja, organiziranja Osvobodilne fronte in kolaboracije, pa do revolucionarnega terorja in prikritih povojnih pobojev je druga svetovna vojna zarezala trajno bolečino v narodovo zavest.
Po vojni se je Slovenija oblikovala v okviru nove, socialistične Jugoslavije, na vzhodni strani “železne zavese”. Njena ozemeljska struktura se ni spremenila vse do razpada velike južnoslovanske države.
“Ta ozemeljska struktura je namreč pol stoletja pozneje postala ozemeljsko enotna in nedeljiva Republika Slovenija, od leta 1991 samostojna država.”
Literatura:
- Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja, Ljubljana: Modrijan, 2010.
