Koroški plebiscit, potrjen na pariški mirovni konferenci, je bil namenjen miroljubni rešitvi ozemeljskih sporov med Republiko Avstrijo in Kraljevino SHS. Etnično mešano prebivalstvo Celovške kotline je 10. oktobra 1920 odšlo na volišča in glasovalo bodisi za priključitev Avstriji bodisi Kraljevini SHS. Vendar pa je na plebiscitu glasoval le del vseh volivcev. Celotna kotlina je bila namreč razdeljena na dve coni.
Cona A, ki se je raztezala od Karavank na jugu do Vrbskega jezera na severu, je bila pod nadzorom jugoslovanskih oblasti s sedežem v Velikovcu. Volivci v coni B, ki je obsegala mesto Celovec z okolico, na plebiscitu 10. oktobra niso glasovali. Šele če bi se večina prebivalstva v coni A odločila za Kraljevino SHS, bi sledil še plebiscit v coni B.
V prvi je tako nastal hud volilni boj, v katerem sta jugoslovanska in avstrijska stran poskušali prepričati predvsem slovenski del populacije, da je glasovanje za določeno državo v njihovem narodnem interesu. Slovensko prebivalstvo je namreč v coni A tvorilo večino volilnega telesa in izid plebiscita je slonel na njihovi odločitvi.
Jugoslovanska stran je v svoji propagandi poudarjala pomen združitve južnoslovanskih narodov v eno državo in povojno gospodarsko nestabilnost avstrijske republike, avstrijska pa kulturno in gospodarsko nedeljivost Koroške ter deželno zavednost. Pri tem sta obe strani uporabljali ilustrirano gradivo: razglednice, plakate in lepake.
Na jugoslovanski še posebej izstopajo razglednice slovenskega slikarja Maksima Gasparija, ki je pomen glasovanja za Kraljevino SHS poudarjal z ilustracijo motivov slovenske alpske in podalpske pokrajine, značilnih hiš, narodnih noš in drugih kulturnih simbolov.
Tudi na nemški strani se je propaganda naslanjala na ilustracije, v prvi vrsti na vojaške motive, ki so jih spremljala opozorila o nevarnostih vojaške službe v vojski Kraljevine SHS, službe, ki je pretila koroškim mladeničem v primeru jugoslovanske zmage v coni A. Toda spretna propaganda ni mogla izbrisati predvsem gospodarskih težav, ki so se pojavile z ločevanjem cone A in Jugoslovanom nedosegljive cone B.
Zmaga jugoslovanske strani v coni A in poznejši poraz v coni B bi pomenil popolno odrezanost slovenskih in nemških kmetov od pomembnih gospodarskih središč v Celovcu in Beljaku. Tako naposled na plebiscitu ni odločila nacionalna pripadnost, marveč gospodarska vprašanja, na katera je opozarjala predvsem nemška stran. Zato je 10. oktober 1920 naposled postal dan velike nemške zmage, ki se je izkazala že samo v izidu plebiscita, po katerem je 59% volivcev v coni A glasovalo za priključitev Republiki Avstriji.
Literatura:
- Ana Svenšek et. al., Sto let koroškega plebiscita: zeleno veselje in bela žalost, MMC RTV SLO, 2020, https://www.rtvslo.si/mmcpodrobno/sto-let-koroskega-plebiscita-zeleno-veselje-in-bela-zalost/538476 (junij 2021)
