FILOZOFIJA je ljubezen do modrosti. Filozof si postavlja vprašanja, življenje v svoji pojavnosti pa odgovarja.
Za ta dan smo izbrali filozofski problem »ZGODOVINA SE PONAVLJA« in ga povezali z vprašanji VOJNE ali MIRU. Zanima nas, kako biti moder človek v današnjem času nenehnih vojn in konfliktov in ali je mogoče vzpostaviti trajen mir.
Je bilo kdaj drugače?
Odgovor je ne, saj se zgodovina ponavlja. Za primer lahko vzamemo antičnega filozofa Heraklita, ki nam odgovarja, da se vse stvari neprestano spreminjajo, »vse teče, nič ne miruje – παντα ρει και ουδεν μεν.« Najbolj stalna stvar v vesolju je njegova nestalnost. Njegov pesimizem pa poudarja: »Ni miru, edina stalnica so vojne«.
Besedo vojna lahko enačimo tudi s krizo. Vsaka vojna je kriza in vsaka kriza v sebi nosi dvojnost – nevarnost, da bomo naredili slabe korake in poglobili krizo, ki vodi v uničenje. Po drugi strani pa vojna kot kriza predstavlja možnost, da bo iz nje nastalo nekaj dobrega.
Človeška zgodovina je zgodovina obdobij vojn in miru. Dogajanja vedno tečejo ciklično. Vrtimo se v začaranem krogu. Človek se iz zgodovine ne nauči nič.
Vsak mora iti po svoji poti. Zgodovina staršev in prednikov, širšega družbenega okolja otroku in najstniku ne pomeni veliko. Tudi če bi hoteli otroku vcepiti, da v življenju ne sme storiti istih »napak«, kot so jih storili njegovi starši ali širša družba, ne bi dosegli veliko. Vsak mora iti po svoji poti, vsak od nas si želi lastno šolo izkušenj in doživljanja. Vsak bije svojo vojno.
Podobno je s človeštvom. Tehnološko se razvijamo do neslutenih razsežnosti, na ravni odnosov pa smo takšni kot pred tisočletji. Zato nenehno znova prihaja do vonj, prihaja do zla.
VOJNA JE ZLO, ZLO JE NJEN OBRAZ
Vendar, zakaj je zlo lahko dobro, se sprašuje filozof B. Brecht v svoji knjigi Dobri človek iz Sečuana.
Odgovor odkrijemo v dejstvu, da prav zlo vojne prinaša spoznanja o zgrešenih poteh posameznika in družbe. Skozi zlo človek spozna prave vrednote miru in sožitja in se začne zanje boriti, začne se osebnostno razvijati, začne razumevati modrost in posledično lahko tudi modro deluje, saj začenja razumevati medsebojne odnose v naravi, življenju in družbi ter se učinkovito lahko spoprijema s problemi in težavami. Vendar pot modrosti do miru ni lahka, saj si ga moramo izboriti prav z vojno. Tudi če se sami zavzemamo in delujemo za mir, nas »drugi« nenehno znova lahko porinejo v vojne, tako na osebnem kot družbenem nivoju.
Vprašanja vojne ali miru so zato vedno vprašanja osebne svobode, so vedno vprašanja, kaj smo za sebe, kaj smo za druge. Vojne so del naše stvarnosti, so naša nujnost, naša stalnica. Upajmo pa, da se iz njih lahko vedno rodi nekaj dobrega.
Milan Casagrande
