Najstniki so še posebej izpostavljeni sovražnemu govoru. V času najstništva se poveča uporaba mobilnih naprav. Preko teh pa je večja izpostavljenost sovražnemu govoru. Družbena omrežja so na žalost omogočila več sovražnosti, saj imajo otroci in najstniki na omrežjih veliko prijateljev in znancev, več kot v realnem življenju, zato s svojimi zapisi (dobrimi ali slabimi) dosežejo večji krog ljudi.
T. K., 1. letnik
Kaj storiti, da pride do spremembe?
Vedno najprej premisli, preden izrečeš misel na glas. Pozanimaj se o resničnosti govoric. Vprašaj se, ali boš z izgovorjenim kaj spremenil ali pa samo poslabšal situacijo ter celo koga prizadel. Če o tematiki ne veš veliko ali se te ne tiče, zadrži misli zase in se ne vmešavaj. Vsak naj počne, kar želi. Pomembno je, da je njemu v redu, saj nihče drug ne pozna njegove zgodbe.
N. K., 1. letnik
Sovražni govor je danes prisoten povsod in na žalost smo se tega navadili. Spodbuja sovraštvo do vseh in posameznika. Lahko je to žaljenje, obrekovanje, klevetanje ipd. Ljudje tako govorijo, ker skušajo druge zasmehovati, ponižati, osramotiti, prestrašiti in celo spodbuditi k nasilju. Lahko je usmerjeno proti eni osebi ali skupini ljudi zaradi njihove drugačnosti – vere, rase, spola, starosti, etnične ali nacionalne pripadnosti. Včasih je dovolj le drugačen videz. Sovražni govor ni le govorjenje – lahko je tudi zapis, komentar ali celo slika.
Mislim, da sodobna tehnologija na nek način pripomore k večji strpnosti. Izpostavi nas zelo raznolikim vplivom. Pripomore pa tudi k bolj obsežnemu in hitrejšemu širjenju sovražnega govora.
N. Š., 1. letnik
Pomembno je, da posamezniki prevzamejo odgovornost za svoje besede in dejanja ter da se zavedajo vpliva, ki ga imajo na druge. S poudarkom na dialogu in razumevanju lahko gradimo bolj strpno in inkluzivno družbo, kjer je prostor za vse ljudi, ne glede na njihovo različnost.
Sam sem že imel izkušnje s sovražnim govorom. Ne verjamem, da bi se lahko odzval drugače in na te ljudi vplival. Taki ljudje, ki to govorijo, so mi smešni, ker imajo slab dan ali pa so samo zagrenjeni in to potem mečejo v druge ljudi. Zato se jaz ne obremenjujem s takimi stvarmi.
N. Š., 1. letnik
V osnovni šoli sem imela izkušnjo s sovražnim govorom. Moja najboljša prijateljica je zelo žaljivo govorila o meni. Ko sem jo vprašala, zakaj, mi je odgovorila, da se je samo hecala. Vendar je ves čas govorila na tak način za mojim hrbtom. Govorice je širila med prijatelje in znance ter tiste, ki me niso marali. Zaradi tega sva bili večkrat na mediaciji, a na žalost ni nobena pomagala.
S. O., 1. letnik
Najstniki v puberteti zelo pogosto sovražni govor uporabijo kot obrambo ali napad, ko ostanejo brez drugih besed. Zelo velikokrat take besede slišijo doma ali v neki družbi. Pogosto uporabljajo besede, ki lahko zelo prizadenejo druge, in se tega ne zavedajo. Sovražni govor v pogovoru je lahko uporabljen tudi kot hec, ampak druga oseba tega ne sprejme na šaljiv način. Večino nasilja se verjetno dogaja na spletu, ker je lažje nekaj zapisati preko spleta, kot pa povedati.
K., 1. letnik
Sovražni govor je izražanje, ki spodbuja sovraštvo, kar lahko pripelje do nasilja nad posameznikom ali skupino ljudi. Včasih nastane zaradi rasnih razlik ali telesnih značilnosti, lahko pa se razvije tudi zaradi laži. Na posameznika lahko vpliva zelo negativno in zaradi medvrstniškega nasilja se povečuje nasilje v šolah.
Glavno vprašanje, ki me je vedno begalo pri sovražnem govoru, je bilo, zakaj ljudje to delajo. Zakaj se žrtvam nikoli ne opravičijo. Tako je bilo, dokler nisem sovražnega govora izkusil na lastni koži. Dogajalo se je v zadnji triadi osnovne šole. Takoj ko sem vstopil v nov razred, so se sošolci začeli norčevati iz mojega priimka, me začeli zbadati in govorili žaljivke. Postal sem depresiven in razmišljal o samomoru ter ga skoraj naredil. To se je dogajalo tri leta. Šele nato sem reagiral, a je bilo to pozno in moje duševno zdravje je bilo zelo načeto. Sedaj vsako najmanjšo opazko o meni doživljam kot kritiko in jo vzamem zelo resno.
Če bi me ob prihodu sošolci vsaj poskušali spoznati, namesto da so začeli z zafrkavanjem. Lahko bi videli, da sem čisto v redu in da sem drugačna oseba, kot so mislili, da sem. Vseeno sem hvaležen za izkušnjo, kajti potem ko sem ukrepal, so razumeli, kaj so storili narobe.
Vsem ostalim, ki imajo isti problem, kot sem ga imel jaz, pa svetujem, da se obrnejo na odraslo osebo, recimo starše ali svetovalne delavce na šoli. Največji problem, ki ga vidim v sovražnem govoru, je večanje sovraštva do posameznika in posameznik nato širi okrog sebe še več sovraštva. Kot začaran krog. Na to bi se morali v šolah najbolj fokusirati. Kdor je izpostavljen nasilju, pogosto to hoče zadržati zase. Velikokrat ne vemo, kaj doživlja. Če tega ne bomo mogli spremeniti, bo nasilja v šolah vse več. Tega ni lahko rešiti.
anonimen
Ko sem bil v stari osnovni šoli, so me učitelji nadlegovali in se mi posmehovali zato, ker je hodil moj oče na to šolo. Velikokrat sem doživljal stisko, dobival sem namerno enke. Starejši vrstniki so me velikokrat zafrkavali. V 2. in 3. razredu sta se 2 sošolca, s katerima se nismo razumeli, pogosto spravljala name, velikokrat smo se tepli in veliko sem prejokal, ker so mi učiteljice brez razloga dajale kazni ter opomine, dokler se nisem prešolal oz. odselil. Mama je bila velikokrat v šoli zaradi tega. V 7. razredu sem se prešolal. Zaradi nasilja v družini je bilo zelo kruto, imel sem stiske, skozi sem mislil, da bi naredil samomor. V 7. razredu sem naredil 3 do 4 poskuse samomora s tableti, skok skozi okno, rezanje in vse možno. V bolnici sem bil okoli 6 mesecev. Od takrat sem začel delati na sebi, dal sem si cilje in postopoma pridobivam še samozavest in od takrat nisem bil več tarča posmehovanja. Nauk tega: ne obupaj in vztrajaj.
anonimen
Če o izstopajočih ljudeh govoriš grdo, v življenju piše se ti slabo.
Ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, zdej si z sovražnim govorom obseden.
Nekomu, ki je malo drugače oblečen, govoriš, da je baraba, ta podoba se sliši zelo slaba.
Kaj pa beseda baraba sploh pomen, pa poglejmo v slovar slovenskih knjižnih imen.
Ničvreden človek, malopridnež, postopač in potepuh, gratis mu še rečeš, da je debeluh.
Ko rečeš komu, da je čuden, te besede pridejo do njegove krvi, ampak saj je bolj važno, da se folk okrog temu reži.
Potem nekdo pove naprej, kako nesramen si bil, pride to do tvoje mami in ti potem celo večnost o tem gnjavi.
Vse naokrog bi najrajš obtožvov, ampak boš kmal ugotovu, da na drugi strani ogledala ti boš stov.
Težko je verjet, da obstajajo tako nesramni ljudje na tem svet.
Vseeno je, kakšni so ljudje in kje so doma, besede pri vseh pridejo do srca.
Nekaterim ljudem paše vida loca in ne rabiš dat zato na pašo oka.
Če te karma ne doleti zdej, te bo pa kasnej.
Vsak dan se trudim o svoji sosedi povedati vsaj lepi dve besedi.
To bi moral za vajo vsak delat in svoj močan ego tvegat.
N. R., 2. letnik
Sovražni govor
besedc’e delajo zarezc’e
kako globoko bodo šle?
sledijo nam kot naše sence
tudi če včasih skrivajo se
rano na telesu lahko pozdraviš
rano na srcu se trudiš da pozabiš
saj samo besede so
samo sebe lažem
ne vidiš moje bolečine
kako naj ti pokažem?
odpelji se skupaj s čustvi
do zadnje postaje
mogoče slika se razbistri
in dojameš to poglavje
z lahkoto besedice spravljamo skupaj
z lahkoto pozabimo njihovo moč
z lahkoto brez da sploh vemo
nekomu popolnoma uničimo noč.
A. B., 2. letnik
Sovražni govor
Boj za ljubezen
Boj za prijateljstvo
Boj za nenasilje
Boj za zaupnost
Boj za nekaj
Vsi smo si enaki
Vsi imamo enak cilj
Bodimo prijazni
Drug do drugega
I. K., 2. letnik
Ljudje smo si različni
Ljudje smo si drugačni
Pa kaj
Pod kožo smo vsi rdeči
Pa tud mal slepi
Sej veste, da ste vsi lepi
Pa tud v eni ječi
Dejte mal premislit
Kva si mislte o drugih ljudeh
M. B., 2. letnik
