Med počitnicami leta 1962 je bila po načrtih ing. Dušana Blaganje zgrajena stavba, katero gradnjo je financirala takratna Obrtna zbornica. V Center strokovnih šol, kakor so poimenovali novo zgrajeno stavbo, so se preselile šole različnih poklicev in iz različnih lokacij: avtomehanska iz Šentvida, elektro iz Kovinarske šole iz Viča, avtoličarska, lesarska, dimnikarska ter fotografska iz šole učencev v gospodarstvu, oblačilna iz ženske obrtne šole iz Rakovnika, preparatorska (bila kmalu ukinjena) in frizerska iz Mekinj pri Kamniku ter vajeniške šole raznih strok Ljubljana.
Ko je šola v jeseni 1962 odprla svoja vrata za vajence (šolanje je trajalo tedaj le tri mesece, ostali čas so bili vajenci pri obrtniku), sta bila zadnja dva nadstropja namenjena bivanju (internat), v upravni stavbi pa je bila kuhinja. Učitelji so imeli na razpolago celo dvigalo.
V okviru Centra so delovale tedaj različne šole (podatki so povzeti po kroniki šole):
- poklicna avtomehaniška, v okviru katere je deloval odsek za avtomehanike in avtoelektrikarje,
- elektro šola za poklice elektroinstalater, elektromehanik, elektromehanik za dvigala, hladilne naprave in gospodinjske naprave, obratovni elektrikar, radiomehanik in RTV mehani,
- frizerska za poklice moški in ženski frizer ter kozmetik,
- šola raznih strok, ki je združevala:
- poklicno oblačilno za krojače, šivilje, ter skupaj za pletilje, klobučarje, modistke in krznarje,
- poklicno fotografsko šolo,
- pohištvene in stavbene mizarje (delovala je pet let),
- soboslikarje in pleskarje (delovala je le štiri leta),
- dimnikarje (delovala je šest let),
- steklarje,
- tapetnike in
- vozne ličarje,
- dom Centra strokovnih šol (zasedel je 4. nadstropje za učenke in 5. nadstropje za učence) s svojo kuhinjo in knjižnico za učitelje.
POMEMBNI MEJNIKI
1958
– začetek gradnje šole
1962
– šola odpre svoja vrata vajencem (3-mesečno izobraževanje)
1965
– v kleti predelajo prostore za delavnice avtomehanske stroke
1968
– šola odpre dislocirani oddelek poklicne oblačilne šole v Kočevju, ki se 1976 osamosvoji
1969
– sistem šolanja se spremeni. Preide na semestralni pouk (4,5-mesečni) z učnimi pogodbami
1973
– verificira se vozno ličarska šola za avtoličarje
– učenci dobijo svojo knjižnico
1977
– dom učencev se seli v Dom učencev srednjih šol na Celovško cesto
1981
– šola dobi ime Srednja šola tehničnih strok in osebnih storitev
1982
– delavci z lastnim denarjem in delom zgradijo šolske delavnice
1983
– oddelki elektro šole se selijo v prostore bivše Gimnazije Moste
– šoli se priključi poklicna šoferska šola z Ježice (kot Avtoprometna šola je bila ustanovljena 1946. leta)
1991
– oddelki kozmetike se selijo na Srednjo zdravstveno šolo
1992
– oddelki frizerske šole se selijo v Šiško
– šola odpre vrata za prometne tehnike (ki se kasneje selijo na Železničarsko šolo v Šiško, ko pa le-ta prične izobraževati gimnazijske programe, pa zopet nazaj na šolo)
1999
– šola z aktom o ustanovitvi dobi ime Srednja poklicna in strokovna šola Bežigrad-Ljubljana
2002
– na šolo dobimo še ostale strojne programe iz Šiške (nekoč Litostrojske šole)
2003
– šole dobi sklep o poskusu uvajanja novega programa Avtoserviser ter s tem vstopi v MoFAS
2008
Z ustanovitvenim aktom, ki ga je Vlada RS sprejela 2. septembra 2008 pod številko 01403-122/2008/4, je Srednja poklicna in strokovna šola Bežigrad – Ljubljana organizirana kot zavod, ki ga vodi direktorica/ravnateljica. Zavod je imel priznani dve organizacijski enoti:
- Srednjo poklicno in strokovno šolo Bežigrad, ki jo vodi ravnateljica in
- Avtošolo Ježica, ki jo vodi vodja (ravnatelj), ki ga imenuje direktorica.
2011
SPSŠB Ljubljana ima od 22. 2. 2011 nov ustanovitveni akt, ki ga je sprejela Vlada RS (št. 04103-4/2011/4). Z novim ustanovitvenim aktom ima zavod, ki ga vodi ravnateljica (prej direktorica/ravnateljica), priznane tri (prej dve) organizacijske enote:
- Srednjo poklicno in strokovno šolo Bežigrad, ki jo vodi ravnateljica,
- Medpodjetniški izobraževalni center (MIC), ki ga vodi vodja, ki ga imenuje direktorica in
- Avtošolo Ježica, ki jo vodi vodja, ki ga prav tako imenuje direktorica.
ŠOLO SO VODILI
- Alojz Dobrovoljc (1962 – 1964)
- Jože Kocbek (1964 – 1967)
- Janez Železnik (1967 – 1978)
- Tone Kramar (1978 – 1982)
- Franc Kovač (1982 – 1992)
- Sonja Kralj-Brajnik (1992 – 1996)
- Boris Gložančev (1996 – 2000)
- Fani Al-Mansour (2000 – 2022)
- Nikolaj Lipič (2022 – )
DEJAVNOSTI ŠOLE
Zaposleni in mladi, ki so se izobraževali v okviru šole, so bili ves čas zelo dejavni v raznih krožkih in pri različnih dejavnostih. Kronike kot naj aktivnejše omenjajo športni krožek različnih panog, krožek ljudske tehnike in planinsko društvo. Prirejali so razstave (oblačilna in preparatorska šola), proslave, delovne akcije za ureditev okolja ter delo v delovnih brigadah. Na šoli so delovali aktivi Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), marksistični krožek, kulturna sekcija, šolsko športno društvo, šolska družbena samozaščita, klub Organizacije združenih narodov (OZN), prostovoljna gasilska četa, literarni krožek in šolsko glasilo Naša beseda.
Različni poklici in mladi, ki so prihajali iz različnih okolij in sredin ter se družili med seboj, so dajali šoli in izobraževanju na njej svojevrsten pečat. Največji pečat pa so dajali in še dajejo šoli učitelji, o čemer bi lahko pričale različne generacije, saj danes obiskujejo šolo hčere in sinovi, pa tudi že vnuki prvih vajencev. Zato lahko nekoč in danes zaposleni na šoli s ponosom gledajo na prehojeno pot. Na pot, ki se je pričela v prejšnjem stoletju oziroma tisočletju in se nadaljuje v tem, tako različnem tedanjemu. V tem času so se spremenili tako materiali in načini kot pogoji dela. Poklici določenih profilov so se preselili na druge šole ali izumrli, ostali so se morali posodobiti in prilagoditi novim razmeram, kar je in še terja od učiteljev dodatna in nenehna izobraževanja, tako v stroki kot glede novih učnih metod.
Čeprav današnji čas ni naklonjen poklicnemu izobraževanju, kar se odraža na številu vpisanih v prve letnike, se zaposleni na šoli trudimo, da pionirsko delo in takratno zagnanost učiteljev Centra nadaljujemo. S kvalitetnim delom in sodobnim prenosom znanja na vedno nove generacije želimo, da dijaki naše šole pri nas razvijejo svojo ustvarjalnost, oblikujejo svojo osebnost in pridobijo potrebna poklicna znanja in veščine. Zato se povezujemo s podjetji in servisi, da dobimo informacije, kakšen kader potrebujejo, hkrati pa nas seznanjajo z novostmi, ki jih posredujemo dijakom. Tako želimo s skupnimi močmi izobraziti kader, kakršnega potrebuje trg.
Fani Al-Mansour
