KLEPET S SVETOVALNIMA DELAVKAMA MARINKO MAYER in MAJO HARTMAN

Najprej je
bila trema. Trema, ki pa je z vstopom v pisarno svetovalne delavke Marinke
Mayer v trenutku izginila. Tam sta me pričakali sproščeni, prijazni in
nasmejani svetovalni delavki Marinka Mayer ter Maja Hartman. Pogovarjali smo se
predvsem o njunih delovnih zadolžitvah, zanimalo pa me je tudi, kakšen mora
biti posameznik, da se odloči za tak poklic.

IMAVA ZELO VELIKO ZADOLŽITEV

Svetovalni
delavki imata res veliko dela. Pogovor je začela gospa Mayer s trditvijo, da
imata obe veliko različnih zadolžitev. Stik z dijaki imata že ob vpisu. Najprej
poskrbita, da imajo dijaki ob vpisu vse potrebne dokumente. Večinoma se pridejo
vpisat s starši, nekateri pa so že tako samostojni, da pridejo sami. Dijake
veliko raje vpisujeta kot izpisujeta. Prav tako ju veseli, če se dijaki
odločijo za nadaljevanje šolanja. Da bi bila odločitev o šolanju na višjih,
visokih strokovnih šolah in univerzah zanje čim lažja, jim že prej posredujeta
vse potrebne informacije.

Zadolženi
sta tudi za pripravo različnih preventivnih delavnic. Omenili sta delavnice o
zdravi in varni spolnosti, samodestruktivnih navadah, duševnem zdravju in o
primerni in zdravi telesni samopodobi. V pomoč so jima tudi študentje
medicinske fakultete, ki vodijo nekatere od naštetih delavnic.

Zelo dobro
sodelujeta tudi z varnostnikom. Prav zato, ker pozna vse dijake, lahko hitro
ugotovi, kje in kdo povzroča težave. Velikokrat sam pripelje dijake k njima na
razgovor. Zaseže tudi mnogo neprimernih predmetov. Presenečen sem bil, ko je
gospa Hartman pokazala nekaj teh predmetov. Iz škatle je potegnila teniške
žogice, vodno pipo, rezalnik stekla, vžigalnik, s katerima je dijak sošolcu
žgal lase, alkoholne pijače itd. Mnogo takih neprimernih predmetov lahko v
dijakovih rokah postane orožje, kar je najhujša kršitev šolskega hišnega reda.

Z dijaki, ki
velikokrat kršijo šolski hišni red in zato dobijo negativne točke, opravita
razgovore. Če je teh točk malo, pogovor opravi razrednik, pri večjem številu pa
to postane njuna naloga. Na pogovor povabita tudi dijakove starše. Pri
najhujših kršitvah pa pogovore opravi tudi vodstvo šole. Tako vodstvo kot
svetovalki imajo za ugotavljanje opojnih in nezakonitih substanc v dijakovem
telesu na voljo tester, ki hitro odkrije, ali so dijaki zaužili kakšno mamilo.

Seveda pa
negativne točke niso edini ukrep za neprimerno vedenje. Svetovalni delavki
lahko dijakom izrečeta tudi alternativne vzgojne ukrepe. Tako dijaki pomagajo
hišnikom, v knjižnici itd. in se znebijo nadležnih negativnih točk. Pri dijakih
so alternativni vzgojni ukrepi zelo priljubljeni pred koncem šolskega leta,
prej ne preveč.

Zanimiv je
bil podatek, da dijak mnogokrat ne ve, da povzroča težave pri pouku. Misli, da
imajo težave drugi, njegovi sošolci in učitelji, in ne on. Takrat je prva
naloga svetovalnih delavk dijaka postopoma soočiti z dejstvom, da njegovo
vedenje v razredu ni primerno. Predvsem mu je to treba povedati tako, da bo
slišano tudi sprejel in razumel. Grožnje ne pomagajo. Potreben je miren pogovor.

Ker Marinka
Mayer dva dni na teden poučuje zaključne letnike psihologijo, svetuje in pomaga
dijakom, ki se šolajo za avtoserviserje, dijakom v ostalih programih pa Maja
Hartman.

DIJAK MORA ČUTITI, DA GA SPREJEMAMO

Pogovarjali
smo se tudi, kako motivirati dijake, da ne opustijo šolanja. Obe se zavedata,
da se vsako leto izpiše preveč dijakov, kar za dva razreda jih je. Ker so
dijaki nemotivirani za šolanje, hitro dobijo slabe ocene in neopravičene ure.
Najprej je treba dijake pridobiti za ponovno obiskovanje pouka. Čutiti morajo,
da jih razumemo in sprejemamo. Svetovalni delavki pa jim pomagata uvideti, kje
imajo težave. A poudarjata, truditi se in delati za dober uspeh bodo morali
sami. Starši in šola jih lahko spodbujajo, podpirajo, jim stojijo ob strani, pohvalijo
za majhne korake, a glavno delo morajo opraviti sami. Vzroki za neuspešnost
dijakov so različni, od čustvenih, ekonomskih in socialnih.

RAD MORAŠ DELATI Z LJUDMI

Njun poklic
je težak. Zakaj torej odločitev zanj? Maja Hartman rada dela z ljudmi, predvsem
z mladostniki. Mogoče je k odločitvi za ta poklic bistveno pripomoglo dejstvo,
da je kot mladostnica pogrešala takšno pomoč.

Marinki
Mayer psihologija ni bila prva študijska izbira. Ker je odraščala v
zdraviliškem kraju, je želela postati fizioterapevtka. Na žalost ji njeno
zdravje tega ni dopuščalo. Potem ko je razmislila, česa ne bi študirala, ji je
ostala psihologija. Tako kot gospa Hartman tudi ona poudarja, da tak poklic
lahko opravlja le tisti, ki rad dela z ljudmi.

Obe
svetujeta dijakom, naj se odločijo za tisti poklic, ki jih veseli, in ne za
tistega, ki prinaša predvsem denar. Sreča ni le v denarju, temveč predvsem v
veselju do dela.