POGOVOR Z UČITELJICO AJDO KAMENIK

V katerem kraju ste preživeli otroštvo? Katere
turistične znamenitosti bi nam tam pokazali?

Otroštvo sem preživela v najlepšem slovenskem kraju
Velenju. Najprej bi vas odpeljala na Velenjsko jezero, ki je primerno tudi za
kopanje. Jezera v Velenju so posledica izkopavanja lignita, ki ga v Šaleški
dolini izkoriščajo že sto trideset let. Obiskali bi tudi Velenjski in Šaleški
grad. Slednji je eden izmed treh trikotnih gradov v Evropi. Za konec bi vas
peljala še v muzej premogovništva, kar bi bila za vas nepozabna izkušnja, saj
bi se spustili v podzemlje.

Se spominjate sošolcev in prijateljev iz osnovne šole?
Ste s kom ohranili stike do danes?

Seveda se spominjam. Z večino še vedno ohranjam stike
preko Facebooka, nekateri od njih pa so postali tudi moji najboljši prijatelji
in z njimi se dobivam na kavi. Žal nas večina ni ostala v Velenju. Tako recimo
jaz živim v Ljubljani, prijatelj Miha v Avstriji in še ena prijateljica v
Španiji.

Katero srednjo šolo ste obiskovali in zakaj?

Obiskovala sem gimnazijo. Zanjo pa sem se odločila
zato, ker sem imela v osnovni šoli lep učni uspeh. Že v drugem razredu osnovne
šole sem govorila, da se bom vpisala na gimnazijo.

Ali ste se ukvarjali s športom? Kaj vam pomeni šport
danes?

Da, ukvarjala sem se s športom. Še danes smučam, igram
tenis. Uživam v adrenalinu. Žal sem pred dvema letoma imela hudo poškodbo
hrbtenice in sem se morala malce umiriti.

Kje in kaj ste študirali?

Študirala sem na Fakulteti za družbene vede, smer
sociologija in družboslovna informatika.

Ste bili med študijem kje zaposleni?

Med študijem sem ves čas delala. Delo krepi telo in
duha. Organizirala sem razne turnirje, delala v Gorenjski borzni družbi.
Prodajala sem celo parket in izolacijske materiale, tako da vem veliko tudi o
gradbeništvu.

Kdaj in zakaj ste se odločili postati profesorica?

Že kot punčka, hodila sem v prvi oziroma drugi razred,
sem hotela biti učiteljica. Doma sem imela zvezek, kamor sem zapisovala ocene.
Kasneje je šla ta želja v pozabo, v gimnaziji pa sem si zopet dejala, da bom
profesorica. Ker nisem vedela, ali bom še želela poučevati čez deset let, želje
mladostnika se namreč hitro spreminjajo, se nisem vpisala na pedagoško
fakulteto. Vedela sem, da bom po koncu študija opravila pedagoško-andragoške
predmete, če bo želja še tu, in tako imela enako stopnjo izobrazbe kot
profesor.

Kako bi v petih besedah opisali našo šolo?

Ko sem jo prvič videla, se mi je zdela ogromna. Tako
velike šole prej še nisem videla. Ko sem vanjo vstopila, se mi je zdela še
večja. Nisem se znašla, saj ima kar tri stopnišča. Ko pa sem tu začela delati,
je začela postajati vse manjša zaradi odličnih profesorjev in dijakov. Vsa moja
pričakovanja so se izpolnila.

  

Katere osebnostne lastnosti in vrednote mora imeti dober
profesor in razrednik?

Razrednika enačim z mamo. Mama je do svojih otrok
ljubeča, poštena in stroga. Menim, da učitelj ne le izobražuje, ampak tudi
vzgaja.

Imate kako misel, ki bi jo delili z bralci Novic?

Dragi dijaki, učite se. Izobrazba in znanje sta edini
stvari, ki vam ju nihče ne more vzeti.

Z učiteljico
sta se pogovarjala Mark Gregorič in Timotej Kejžar, 1. I.