V okviru projekta Erasmus+ KA1 2015 sva na dodatno izpopolnjevanje in usposabljanje v Madrid odšla Žiga Vuk in Jernej Krenčan, z nama pa so bili tudi štirje dijaki, in sicer Nejc Levičnik in Janez Zupančič iz 5. z ter Erik Sajovic in Tadej Sečnik iz 5. t. Usposabljanje je potekalo med 8. 11. in 14. 11. 2015, dijaki pa so ostali na delovni praksi še naslednje tri tedne.
Na Letališču Jožeta Pučnika smo se zbrali ob dvanajsti uri, proti Zürichu pa naj bi poleteli ob 14.30. Prav takrat je potekala tudi finalna dirka v razredu MotoGP, zato dijakom ura poleta ni bila najbolj po godu. Uro pred predvidenim vkrcanjem so nas obvestili o nepredvideni zamudi našega letala. Uro odhoda so prestavili še dvakrat, nato so nas napotili do okenca letalske družbe, kjer so nam vezni let preusmerili na Dunaj. Smo si pa zato lahko v miru ogledali celotno dirko MotoGP ter, kot manjši obliž za vse nevšečnosti, prejeli tudi bone za brezplačno kosilo.
Po več kot šesturnem čakanju smo končno poleteli proti Dunaju. Žal nam je ta ostal v spominu bežno in rahlo megleno. Ob pristanku smo imeli namreč le približno 15 minut časa, da pridemo z enega dela terminala na drugega, seveda z obveznim postankom pri vedno navdušujoči varnostni kontroli, pred tem pa še na okencu z vstopnimi kuponi, kjer smo dobili jasna in kratka navodila za pot do letala: »Run!«. In smo šli, torbe v roke in v dir mimo spominkov in brezcarinskih prodajaln. Bil je pravi »olimpijski tek«. Nalogo smo vzeli tako resno, da smo do vrat pritekli še preden so se vsi ostali potniki vkrcali. Morda pa bi vseeno še bil čas za hitri nakup spominka ali dveh.
V Madridu smo pristali po nekaj več kot triurnem letu in se s podzemno železnico odpeljali do hostla in hotela. Zaradi vseh zamud in menjav letov smo v Madrid namesto ob osmih zvečer prispeli nekje okrog enih zjutraj. Po uspešni nastanitvi smo odšli v bližnji lokal in strnili vtise prvih izkušenj z letali. Že pri prvem poletu se je dijakom zgodilo skoraj vse, kar te na letališčih lahko doleti. Z izjemo izgubljene prtljage, ki je, kar nekoliko presenetljivo, našla svojo pot po dunajskem letališču enako hitro, kot smo jo pretekli mi.
Naslednji dan je bil v Madridu praznik, zato smo imeli prost dan. Izkoristili smo ga za ogled pomembnih lokacij v bližini hostla (lekarna, trgovine, pralnica, restavracija), da kasneje ne bi imeli težav. Ogledali smo si tudi center mesta in glavne znamenitosti. Bil pa je to najbolj vroč dan v času našega obiska, bilo je kar 26 stopinj, medtem ko je bilo v Sloveniji v tem času 10 stopinj, finski kolegi pa so poročali celo o negativnem predznaku.
Naslednji dan smo se dobili s koordinatorjem madridske šole, Davidom. Odpeljal nas je na glavno železniško postajo, kjer so si dijaki uredili mesečne karte za metro in avtobus. Nato smo se odpeljali v delavnico Renaulta, kjer sta delala dijaka Erik in Tadej. V delavnici so nam pokazali, v kakšnih pogojih bosta dijaka delala in kakšne bodo njune zadolžitve. Dan smo nadaljevali v tovarni podjetja Iveco, kjer sta delala dijaka Nejc in Janez.
Naslednji dan so dijaki v obeh podjetjih že začeli delati, midva pa sva v naslednjih dneh spremljala dijake. Dobili smo se vsak večer na večerji in razpravljali o podobnostih in razlikah obeh kultur, delovnih navadah, okolju in utripu mesta.
V sklopu obiska v Madridu sva mentorja obiskala tudi dve šoli. David naju je odpeljal na ogled »svoje« šole, C.I.F.P. Profesor Raúl Vázquez, kjer so nama predstavili delavnice in način izvajanja pouka. Šola je specializirana za logistiko, promet, letalstvo in železniško mehaniko.
Priložnost pa sva izkoristila še za obisk druge partnerske šole IES Leonardo da Vinci, s katero si prizadevamo za vzpostavitev izmenjave dijakov in učiteljev s področja tekstila. Poleg tekstila šola izobražuje dijake še na področjih zdravstvene nege, računalništva in informatike ter mehatronike. Tudi tukaj so nama prijazno predstavili potek dela ter nama razkazali učilnice in delavnice.
Med obiskom obeh šol se je porodilo precej idej, kako nekatere dobre prakse prenesti v naše okolje, hkrati pa sva dobila tudi vpogled, kako se z določenimi težavami spopadajo oni. Pobliže sva spoznala njihov šolski sistem ter se seznanila s podobnostmi in razlikami šolskega sistema, načina dela v šolah in pristopa k poučevanju in izobraževanju.
Po tednu dni skupnega uvajanja in spoznavanja mesta, kulture in jezika sva se poslovila od dijakov in se odpravila na pot proti domu. Tokrat brez zapletov, tako da se je našlo dovolj časa tudi za spominek ali dva.
Jernej Krenčan
