Obisk Podgorice in partnerske šole JU srednja stručna šola ‘Ivan Uskoković’
V torek, 1. marca 2016, nas je učitelj Andrej Prašnikar skupaj z učiteljema Žigom Vukom in Polono Kikelj s šolskim kombijem, v okviru projekta ACES, odpeljal v Podgorico, glavno mesto Črne gore. Dolgo smo potovali do meje z Bosno in Hercegovino. Ustavili smo se v turističnem obmorskem mestu Neum, a ker je deževalo, si mesta nismo ogledali in smo naredili le nekaj fotografij v lokalu. Vsi smo bili presenečeni, da se v lokalu lahko kadi.
Po obisku Neuma in Dubrovnika smo se pripeljali v Podgorico. Naša vožnja je trajala 12 ur. Ko smo prispeli v glavno črnogorsko mesto, so nas pred šolo prijazno čakale 3 dijakinje in profesorica. Kmalu za tem smo se napotile domov, vsaka k svoji dijakinji gostiteljici.
V sredo zjutraj smo se odpravile v šolo, v kateri nas je sprejel ravnatelj šole. Sledila je projektna delavnica ‘domine’, kjer smo udeleženci na zabaven način spoznali med seboj in se kot domine ‘sestavili’ skupaj glede na hobije in stvari, ki jih radi počnemo. Odkrivali smo izvor osebnosti in pomen, ki ga pripisujemo materialnim in nematerialnim dobrinam. Po kosilu je bil čas za vajo in generalko skupne predstave Rušimo zidove, gradimo mostove!, nato pa smo si skupaj ogledali še znamenitosti mesta. Po končanih dejavnostih smo se skupaj z dijakinjami, ki so nas gostile, odpravile na kavo in se še družile, nato pa utrujene odšle domov.
V četrtek zjutraj smo se najprej udeležile projektne delavnice. Pogovarjali smo se o navadah ter spoznavali razlike in podobnosti običajev v posameznimi državah. Nato smo si ogledale šolo, pokazali so nam šolske delavnice, v katerih izvajajo praktični pouk. Delavnice so podobne našim. Sledila je izvedba predstave Rušimo zidove, gradimo mostove! pred dijaki gostujoče šole. Po uspešno odigrani predstavi smo se odpravile na kosilo. Kalorije smo porabile s sprehodom po nakupovalnem središču. Tam smo kupile darila za svoje domače in za družine, pri katerih smo bivale. Po nekaj urah smo se dobile z gostiteljicami in šle na zadnjo kavo pred odhodom domov. Zvečer smo se od družin, pri katerih smo bivale, lepo poslovile in zahvalile za izjemno gostoljubnost.
Ko smo naslednji dan prišle v šolo, smo se poslovile od ravnatelja in ostalih profesorjev šole. Nato pa je sledil še najtežji del za nas tri dijakinje, morale smo se posloviti od dijakinj gostiteljic, s katerimi smo se zares zbližale. Po slovesu smo se odpeljali proti Sloveniji, vendar pa smo imeli kar nekaj postankov. Eden izmed njih je bil v mestu Kotor. Ogledali smo si njegov stari del, zatem brez postankov po dolgih urah vožnje srečno prispeli v Slovenijo.
Melisa Alibegić, Tina Curk in Erika Jakopin, 3. i
