Prepričan sem, da so Francetu Prešernu njegovi prijatelji, sodelavci ali pa tudi samo naključni mimoidoči velikokrat zastavili to vprašanje. Naš največji slovenski pesnik je bil družaben človek. S svojimi zabavnimi domislicami je znal nasmejati zbrano družbo in bil zaželen gost na mnogih prireditvah.
Pred kulturnim državnim praznikom sem se odločil, da vam predstavim pesnika v drugačni luči. Vsi smo se že v osnovni šoli učili, da se je Prešeren rodil v Vrbi, študiral pravo na Dunaju, da je lahko samostojni advokat postal šele nekaj let pred svojo smrtjo, njegov najboljši prijatelj je bil Matija Čop in njegova vélika neuslišana ljubezen Primičeva Julija. Pa ste vedeli, da je Julija poznala Prešerna, se z njim večkrat pogovarjala na plesih in do smrti hranila vsaj 50 njegovih listkov, na katerih se je šaljivo ponorčeval iz njenih tekmic in sovražnic?
Prešeren je Julijo prvič videl v trnovski cerkvi in kasneje zapisal znamenite verze:
Ko je stopila v cerkev razsvetljeno,
v srce mi padla iskra je ognjena,
ki ugásnit se ne da z močjo nobeno.
Julija je o njem govorila, da je »neškodljiv človek«, a vanj ni bila zaljubljena. Veliko slabše mnenje je o njem imela Julijina mama, za katero je bila največja sramota, da je njeno tako dostojno in spoštovano hčer pesnik »omadeževal«, ko je o njej pisal v Sonetnem vencu. Le kakšen bi bil njen odziv, če bi vedela, da bo pesem postala klasika nacionalne in svetovne književnosti? Čeprav se je Julija poročila z drugim moškim, Prešerna ni nikoli pozabila.
Julijo pa je poznala tudi Ana Jelovšek, s katero je imel naš največji pesnik tri nezakonske otroke. (Prešeren se z njo ni hotel poročiti, ker naj bi si bila po značaju preveč različna, motilo pa ga je tudi, ker ni bila izobražena.) Ano je namreč posvojila Julijina mama, ker je hotela, da bi njena hči imela družabnico. Julijina mama je bila Ani celo botra, a je morala dom Primičevih zapustiti, ker naj bi bila preveč »neukrotljiva«. Tudi zato je Prešerna zanimala Ana, ker je tako dobil več informacij o Juliji. Anini starši pa so zvezi s pesnikom nasprotovali.
Prešeren je bil najbolj blizu poroki, ko so ga hoteli njegovi sorodniki poročiti z nemškutarko Marijo Kajetano Khlun. Poroka je odpadla zaradi Prešernove nezainteresiranosti. Bodoča nevesta se je pesniku zdela prestara (bila je le nekaj let starejša od njega).
Čeprav Prešeren v Sonetih nesreče obžaluje, da ga je iz domačega kraja speljala »goljufiva kača« in Vrbo imenuje »srečna, draga vas domača«, Prešeren ni rad hodil domov. Predvsem zato, ker so ga tam čakali očitajoči pogledi njegove mame, ker se ni nikoli sprijaznila z njegovim poklicem. Mamina velika želja je bila, da bi France postal duhovnik.
Prešeren je bil tudi zelo velikodušen človek. Otroci so ga klicali dr. Fig, ker jim je delil suhe fige, krakovski in trnovski ribiči pa so mu velikokrat zapeli kako pesem, saj so vedeli, da jim bo potem plačal pijačo. Ker je veljal za svobodomiselnega pesnika, ga je nadzirala policija. Njegova nečaka sta na skrivaj tiskala pesmi, ki niso smele v tiskarno.
To je le nekaj »drobtinic« iz življenja našega največjega poeta. Ko boste v petek, 8. februarja, obiskali kakšno kulturno prireditev, se v mislih zahvalite tudi Francetu Prešernu, saj je njegova poezija tlakovala pot do danes svobodne in samostojne Slovenije.
Andrej Golinar
