Praznik upora proti okupatorju se nanaša na dejanja slovenskega odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno, ko so si slovensko ozemlje razdelili kar štirje okupatorji – nemški, italijanski, madžarski in tudi hrvaški, ki je zasedel pet vasi v Posavju. Četudi je ljudstvo, čigar potomci bivajo na tem območju in še do danes govorijo unikaten slovanski jezik, že od srednjega veka živelo pod oblastjo drugih, pa je druga svetovna vojna naš obstoj zamajala bolj kot drugi zgodovinski dogodki.
Okupatorji niso želeli slovenskega naroda le podrediti, marveč so ga želeli uničiti. To dokazujejo prepoved slovenskega jezika in vsiljevanje dvojezičnosti, masovne deportacije v taborišča, izseljevanje zavednih Slovencev, agresivna propaganda in streljanje talcev. Vse to so le nekatera grozodejstva, ki so jih okupatorji izvajali na slovenskem ozemlju.
Da so v času, ko je narodu grozila poguba, mnogi to uvideli, poprijeli za orožje in se umaknili v neprehodne gozdove z namenom upora proti mnogoštevilnemu sovražniku, je izjemno dejanje, brez primere v večstoletni zgodovini slovenstva.
Je ta upor pustil sledi tudi na zanamcih?
Danes živimo v samostojni državi in kot narod uživamo večjo suverenost kot kadarkoli do zdaj. Želja po lastni državi je starejša od druge svetovne vojne, volja do nje pa se je zagotovo napajala tudi iz uporniškega duha, ki je prebivalstvo slovenskih ozemelj preveval ob izkustvu okrutnosti okupacijskih režimov v njihovem snovanju bridkega konca slovenskega naroda, jezika in izročila.
Slovenci smo se med prvimi spopadli s fašizmom in na južnoslovanskem območju tudi prvi poprijeli za orožje. To neizpodbitno dejstvo je osrednjo jugoslovansko oblast po vojni tako motilo, da smo se morali navsezadnje boriti tudi za obstoj tega praznika. A praznik se je po več letih ukinitve leta 1968 vrnil in ostaja praznik upora suverenih ter svobodnih ljudi zoper tiranijo in uničenje.
Da mora človek imeti v sebi željo po odporu in se ne pasivno prepuščati tokovom zgodovine, je na pragu druge svetovne vojne ugotavljal tudi pisatelj in pesnik Edvard Kocbek, ko je zapisal:
»Slovenec mora postati predvsem notranji silak. Hočemo suverenega slovenskega človeka, ki mu bo notranja svoboda pogoj zunanje svobode in zunanja svoboda plačilo notranje. Kadar pa so suvereni njegovi členi, je slej ko prej suveren tudi narod sam. In četudi ga stiskajo še taka nasilja, ga ne bodo nikdar oslabila ali uničila.«
Upajmo, da smo s koncem krvavega 20. stoletja in z vstopom v novo dobo, ki še kar traja, to notranjo suverenost dokončno dosegli.
Miha Černe