Rodbina Celjskih je bila najpomembnejša plemiška rodbina s sedežem na slovenskem ozemlju. V raznovrstni zmesi ljudstev, plemičev in vladarjev velikega Svetega rimskega cesarstva, v 13. stoletju žovneški gospodje z gradu blizu Braslovč niso izstopali. Tudi ko se je Ulrik II. Žovneški poročil s Katarino Vovbrško iz bližnjega celjskega gradu, so le redki izmed plemstva obračali glave.
V začetku 14. stoletja so Vovbržani izumrli in iz zakonske zveze med Friderikom in Katarino Vovbrško je izšel sin Friderik, ki si je moral pravico do Celja in gradu nad njim izboriti z vojsko. Iz borbe za celjski fevd je izšel kot zmagovalec in prvi celjski grof.
Po zaporedni vladavini njegovih sinov Ulrika I. in Hermana I. je sin slednjega, Herman II., celjske grofe z izjemnim pogumom in požrtvovalnostjo postavil na zemljevid srednjeveške Evrope, ko je v bitki pri Nikopolju pred Turki in gotovo smrtjo rešil Sigismunda Luksemburškega, poznejšega rimskega cesarja. S tem dejanjem so si Žovneški iz Celja pridobili mesto pri cesarski mizi, po Hermanovi smrti pa naziv celjskih knezov.
Pomembnost rodbine v času Hermana II. potrjujejo tudi usode družinskih članov: Hermanov sin Herman Celjski je postal škof v Freisingu, hči Barbara Celjska pa je s poroko s Sigismundom postala cesarica in ogrska ter češka kraljica.
Zgodba o celjskih grofih je hkrati zgodba dveh žensk: Barbare, ki je postala ena izmed najvplivnejših evropskih vladaric, in Veronike Deseniške, ki je zaradi svojega nizkega stanu poroko s Hermanovim sinom Friderikom II. plačala z življenjem.
Nemara je ravno krivična smrt Veronike, ki jo je Herman v želji, da bi izničil njen zakon s sinom Friderikom, obtožil čarovništva, po njeni oprostitvi pa dal utopiti, v obliki prekletstva tekom ene generacije izkoreninila rodbino Celjskih.
Ko je Friderikov sin Ulrik II. leta 1456 v Beogradu padel kot tarča ogrske zarote, se je rodbina Celjskih zaključila ter z izumrtjem prepustila prosto pot Habsburžanom, ki so zavladali našim ozemljem. Toda z uničenjem rodbine na njenem vrhuncu, so se celjski knezi za vedno vtisnili v narodni spomin.
Njihova žalostna usoda jih je za vedno spojila s slovenskim narodom in ozemljem. Njihovi praporji niso več zaplapolali na Starem gradu v Celju, toda njihov simbol treh zlatih šesterokrakih zvezd je obstal vse do danes, ko zvezde Celjskih krasijo grb in zastavo Republike Slovenije.
Literatura:
- Peter Štih in Vasko Simoniti, Na stičišču svetov: slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja, Ljubljana: Modrijan, 2010.
- Sandra Tolić, Celjski grofje, Zgodovina.si: http://zgodovina.si/celjski-grofje/ (junij 2021)
