Od 30. 1. do 2. 2. 2024 so se dijaki 4. letnikov programov PTI udeležili strokovne ekskurzije po južni Poljski.
Prvi dan so se najprej ustavili v Oswiecimu, mestu, ki nam je znano pod imenom Auschwitz. Obiskali so eno največjih koncentracijskih taborišč iz 2. svetovne vojne, ki jih je spomnilo na vojne grozote in smrt več milijonov nedolžnih žrtev, med njimi tudi poljskega svetnika in mučenca, patra Maksimiljana Kolbeja. Sledila je vožnja do Krakova. Mesto je zagotovo biser in hkrati eno najstarejših evropskih mest. Unesco ga je uvrstil med 12 najpomembnejših in najlepših spomenikov sveta. Naslednji dan po zajtrku so se zapeljali do Wieliczke, znamenitega rudnika soli, ki ga prištevajo med najstarejše na svetu, saj je prvič omenjen že v 13. stoletju in je zato tudi pod Unescovo zaščito. Globoko pod zemljo so dvorane, kapele in cerkev, vse iz soli. Rudnik soli je očaral prav vse, saj je pravi čudež narave in dela človeških rok. Sledil je ogled Krakova. Ogledali so si največji srednjeveški trg v Evropi, Rynek Glowny, na katerem je čudovita pokrita tržnica Sukenice, Marijino katedralo, katere oltar je pravi biser rezbarske umetnosti, mestno hišo, staro univerzo, škofijsko palačo, grad Wawel, ki je najpomembnejši simbol poljske državnosti in nekdanji sedež poljskih kraljev.
Tretji dan so si ogledali Poljski letalski muzej. Na poti proti domu so si ogledali še Zakopane, prikupno turistično središče pod Tatrami, in sicer smučarske skakalnice, ki so prizorišče svetovnega pokala v smučarskih skokih. Lesene tradicionalne hiše iz 19. stoletja na področju Zakopan so prava paša za oči.
Sledila je vožnja preko Slovaške, Bratislave in Dunaja nazaj proti domu, kamor so prispeli utrujeni, a polni lepih vtisov.
Poljski letalski muzej
kjer se preteklost sreča s prihodnostjo.
V predmestju Krakova stoji na ozemlju enega najstarejših vojaških letališč v Evropi, leta 1912 ga je ustanovila Avstro-Ogrska, muzej poljskih zračnih sil. Bojda spada med osem najboljših letalskih muzejev na svetu. Potem ko so letališče leta 1963 zaprli, je leta 1964 začel delovati muzej.
Na začetku svojega obstoja so eksponate razstavljali v hangarjih nekdanjega letališča, nato so leta 2010 odprli novo glavno stavbo, zasnovano za muzej.
Tukaj smo videli prava letala, helikopterje, jadralna letala in motorje, tako civilne kot vojaške. Razstavljenih je 250 letal in 124 motorjev. Modeli so razstavljenih v štirih stavbah v obliki propelerja in na nekdanji letališki stezi.
Hkrati razstavljajo uniforme, odlikovanja, elemente letalske opreme ipd.
V muzeju pa so tudi kino dvorana, knjižnica, meni najljubši simulator letenja, ki simulira pilotsko kabino. To sem preizkusil v parku vojaške zgodovine v Pivki in bilo je res vznemirljivo, možgani te zapeljejo v posebno doživetje.
Impresivna pa je tudi uličica, kjer so nameščeni sovjetski lovci MiG.
Presenečen sem ugotovil, da hranijo letala iz prve svetovne vojen (Fokker Dr. I, Albatros D. V. in Sopwith Camel).
Muzej ima tudi 22 izjemno redkih letal, ki so bila do leta 1941 razstavljena v Deutsche Luftfahrtsammlung Museum (nemški letalski muzej) v Berlinu.
Vesel sem, da sem lahko obiskal letalski muzej, in bi ga priporočal vsem, ki jih zanima zgodovina bogate letalske tradicije. V tem muzeju sem videl tako zgodovino letalstva kot tehnologijo nekoč in danes. Bogata pa je tudi njihova knjižnica s knjigami, revijami in brošurami. Poskrbeli pa so tudi za spominke, ki so raznoliki in tudi cenovno dostopni.
Aleksander Pupis Antonijević, 4. N
Koncentracijsko taborišče Auschwitz
Splošno o Auschwitzu
Auschwitz je bilo največje nacistično koncentracijsko in uničevalno taborišče med drugo svetovno vojno. Ime Auschwitz izhaja iz poljskega mesta Oświęcim. Taborišče je bilo ustanovljeno leta 1940 in je bilo razdeljeno na tri glavna taborišča:
- Auschwitz I. – (koncentracijsko taborišče),
- Auschwitz II. – Birkenau (uničevalno taborišče),
- Auschwitz III. – Monowitz (delovno taborišče).
Auschwitz I. je bilo prvotno taborišče za politične jetnike, Auschwitz II. Birkenau pa je bilo zgrajen kot glavno uničevalno taborišče, kjer so izvajali množične deportacije in umore, predvsem Judov. Auschwitz III. Monowitz je bil del kompleksa, kjer so bili jetniki izkoriščani za prisilno delo v industrijskih obratih.
Taborišče je postalo simbol nacističnega terorja, saj je bilo mesto neizmernega trpljenja, kjer so bili izvajani sistematični genocidni umori. Milijoni ljudi, predvsem Judov, Romov, Poljakov in drugih manjšin, so bili tu deportirani, stradani, mučeni in pobiti v plinskih celicah ter s prisilnim delom izčrpavani do smrti. Auschwitz je postal eden najbolj zloglasnih simbolov holokavsta in zločinov proti človeštvu v zgodovini.
Tako kot vsa druga koncentracijska taborišča je bilo tudi to pod Himmlerjevimi SS-ovci. Poveljnik taborišča je bil Rudolf Höss, kasneje pa Arthur Liebehenschel in Richard Baer. Na povojnem zaslišanju in v svoji avtobiografiji je Höss podal podroben opis delovanja taborišča. Leta 1947 so ga obesili na vhodu v krematorij v Auschwitzu I. Glavni na oddelku za ženske sta bili Johanna Landefeld in Maria Mandel.
Približno 700 taboriščnikov je skušalo pobegniti, od tega približno 300 uspešno. Običajna kazen za poskus pobega je bila smrt zaradi lakote. Družine tistih, ki so uspešno pobegnili, so bile aretirane in mučene, nato pa so jih pustili vsem na očeh. Tako so poleg kaznovanja dosegli tudi zastraševanje.
Moje doživljanje
Ko stopiš skozi vrata, na katerih je napis »Arbeit macht frei« oz. »delo osvobaja«, ti kri po žilah zaledeni in te po telesu obide srh, ko samo pomisliš, kaj vse so morali nedolžni ljudje ter njihove družine pretrpeti. Zame Auschwitz predstavlja tragičen del človeške zgodovine, kjer sta bila izvedena neizmerna groza in zločin proti človeštvu. Kot simbol holokavsta, ki je prizadel milijone nedolžnih ljudi, nas Auschwitz opominja na najbolj krute in nečloveške vidike, ki jih je sposobna doseči človeška narava.
Gre za kraj, kjer so bile izvedene sistematične deportacije, mučenja, prisilno delo in množični umori, predvsem Judov, pa tudi Romov, Poljakov in drugih, ki so bili tarča nacističnega načela. Žrtve, ki so bile prisiljene živeti v nečloveških razmerah ali so jih ubili, predstavljajo neizmerno trpljenje in izgubo, ki je ne moremo nikoli popolnoma razumeti ali popraviti.
Auschwitz nas opominja na potrebo po nenehnem boju proti nestrpnosti, sovraštvu in rasizmu ter zagotavljanju, da se takšni zločini nikoli več ne ponovijo. Ohranjanje spomina na Auschwitz in druga koncentracijska taborišča je ključno za učenje napak, ki so jih ljudje delali v preteklosti, ter za oblikovanje bolj varne in pravične družbe v prihodnosti. Pomembno je, da se zgodovinski zločini ne pozabijo, temveč da služijo kot opomin za spoštovanje samega človeka.
Luka Intihar, 4. U
