Ko je Napoleon Bonaparte s francosko vojsko leta 1809 premagal Avstrijo v bitki pri Wagramu nedaleč od Dunaja, je z mirovnim sporazumom od Avstrijcev pridobil tudi slovenske dežele. Te je združil skupaj s Hrvaško, Koroško, Trstom in Istro v Ilirske province, s sedežem v Ljubljani. Ilirske province so bile podrejene Francoskemu cesarstvu, niso pa bile njegov integralni del. Z letom 1813, ko je bila Napoleonova prevlada nad evropskimi velesilami izničena in je vojskovodja odšel v svoje prvo izgnanstvo na otok Elbo, so Avstrijci Ilirske province preuredili in preimenovali v Ilirsko kraljestvo, eno izmed administrativnih enot Habsburškega cesarstva.
Grb Ilirskega kraljestva
V tej enoti so Slovenci tvorili večino prebivalstva, saj so Avstrijci iz njega izločili hrvaška ozemlja z izjemo Istre in zahodnega Kvarnerja. Kraljestvo je imelo enotno cerkveno ureditev na čelu z goriškim nadškofom, ni pa imelo resnične politične moči, obstajalo je le na papirju. Ko je bila leta 1849 uvedena oktroirana ustava, je Ilirsko kraljestvo tudi uradno izginilo iz političnih zemljevidov in iz cesarskega grba.
Literatura:
- Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja, Ljubljana: Modrijan, 2010.
