Nekateri polni pričakovanj, vsi pa dobre volje, smo se v četrtek zjutraj, 30. avgusta, odpeljali v smeri Gorenjske. Med vožnjo smo bili deležni razlag in pripovedi številnih gorniških izkušenj Bineta Mlača. Kaj hitro smo prispeli do Belopeških jezer. Se sprehodili, se zazrli v mogočni Mangart, zadihali italijanski sveži zrak, pomolili prst v ledeniško jezero, ugotovili, da ima 11 stopinj, še poklepetali z gospodom Mlačem, legendo in starosto slovenskega planinstva, naredili še gasilsko sliko in se odpeljali proti Planici v nordijski center.
V dolini pod Poncami so nas čakali čudoviti pogledi na skakalnice, sedežnica za na velikanko, sprehodi, muzej, skratka po lastni želji si obogatiš namenjeni čas.
Ampak, 10 nas je bilo, močnih, korajžnih, pogledi so švigali v višave, na vrh letalnice. Pred nami je adrenalinski spus z jeklenico, najstrmejši zipline na svetu, dolg kar 566 metrov, največja hitrost pa doseže do 85 km/h. V vsem smo ustrezali, telesni višini od 140 do 200 cm, telesni teži od 35 do 115 kg, bili brez substanc, zdravi, brez nedavnih operativnih posegov. »Dobili boste varovalni pas, čelado in v nahrbtniku voziček.« Postavili smo se v vrsto, da so nas oprtali, in tako obteženi smo odkorakali na sedežnico, da nas ponese na vrh letalnice bratov Gorišek. Tam so nas pričakali inštruktorji, da nas pripravijo za spust, in glej, pod nami podpora naših. Ja, hvala vam! In postali smo še bolj korajžni. Na odskočišču še zadnji zategi, priklop na jeklenico, zagugaš se, si pripet, drži, še zadnje podpore naših in prišel je čas za skok v praznino in že zdrsiš po jekleni vrvi, še krik in dih jemajoči panoramski razgled … občutiš svobodo, Planico in že zaslišiš podporo naših in pristaneš. Adrenalinskoooo. Čakalo nas je še obilno kosilo. Na poti domov še par pesmi Gorenjski v slovo.
Hvala sindikatu za čudovito izbiro izleta. M.
