Prišel je dan, ko sem tudi jaz šel v srednjo šolo. Strah me je bilo, kako se bom vživel v novo okolje in kako se bom sproprijateljil s sošolci. Veliko sem tudi razmišljal, ali se mi bo težko voziti v šolo 2 uri. Zavedal sem se, da bo to zame novo okolje in da v razredu ne bom nikogar poznal. Zjutraj sem prišel v šolo, poiskal razred in se usedel v klop. Poleg mene se je usedel Grega, s katerim sem se v prihodnjih dneh tudi spoprijateljil.
Prvi dan je bil zame težek, predvsem zato, ker se nisem veliko zabaval kot na osnovni šoli, ko sem že vse poznal. Prvi dan nam je razredničarka predstavila program in šolo. Naslednji dan je bilo malo lažje, saj sem se spoprijateljil z nekaterimi sošolci. Teden dni kasneje pa je bilo že super, ker sem dobil v razredu nove prijatelje. Tudi matična učilnica mi je všeč, saj je velika.
Učitelji so precej strogi, kar mi je všeč. Zelo mi je všeč športna vzgoja, ker igramo različne športe, česar v osnovni šoli nismo delali. Tudi na glavno mesto sem se že navadil. Dobro je, da začnemo pouk ob 7.30 in ga ne končamo pozno popoldne, tako da imam popoldne čas zase in za prijatelje.
Dejan
Nova šola, novi ljudje – po pravici povedano, me je zelo strah sprememb, še posebej takšnih, ki vplivajo na razpoloženje in delo posameznika. Navaditi se moram, da moram zdaj učitelje klicati profesor ali profesorica. Sovražim tudi, da moram vstajati ob peti uri zjutraj, saj tega nisem navajen. In čeprav je že mesec dni od začetka pouka, se zgodnjega vstajanja (še) nisem navadil. Nova šola je zelo velika, zato jo še raziskujem.
Moje tipično šolsko jutro: vstanem ob petih zjutraj, se uredim za šolo, nato pa me oče z avtom odpelje do Trojan, kjer počakam na avtobus. Vožnja do Ljubljane traja 50 minut in nato grem peš od glavne avtobusne postaje do šole. Pouk se začne ob 7.30 in velikokrat imam 7 ali 8 ur. Ko je pouka konec, grem spet na avtobus in na Trojanah me počaka dedek, ki me odpelje domov.
Blaž
1. september – novo poglavje v mojem življenju. Postal sem srednješolec. Zadnje dneve pred začetkom novega šolskega leta sem veliko razmišljal, kakšni bodo novi sošolci, šola, učitelji. Nisem vedel, kaj lahko pričakujem.
Bil sem zelo samozavesten, dokler nisem videl dijakov, ki so prihajali v šolo. Vsak se mi je zdel drugačen, prihajali so iz različnih krajev, okolij, družin … A sem se hitro zbral, saj zdaj sem le srednješolec in dovolj star, da me takih stvari ne sme biti več strah.
Ko sem zagledal svojo razredničarko in sošolce, sem bil vesel. Niso se mi zdeli problematični. Najbolj sem se ujel z Nejcem, Grego in Dejanom. Zdaj smo postali že prijatelji. Povezal sem se tudi z drugimi sošolci, kar ni bila najlažja naloga, ker so bili nekateri zelo zadržani, drugi pa zelo glasni. Pomagal mi je pregovor: Ne sodi knjige po platnicah. Več čas sem ga imel v mislih, ko sem spoznaval svoje nove sošolce. Razredničarka pa je zelo v redu, ker nam vedno stoji ob strani – razume nas, predvsem stiske, ki jih doživljajo nekateri sošolci.
S svojim razredom sem zadovoljen, za prijateljstvo pa ne rabiš veliko ljudi, dovolj je en sošolec, ki mu lahko zaupaš.
Jaka
Napisal bom, kako je potekal prvi dan pouka v srednji šoli: zbudil sem se ob petih, si pripravil torbo in se oblekel. Ob 6.13 je na postajo pripeljal avtobus številka 11, na katerega sem vstopil. Ob 6.55 sem prišel pred šolo. Tam je bil tudi sošolec iz osnovne šole, s katerim sva skupaj počakala na začetek pouka. Po govoru ravnatelja pred šolo sem odšel v razred. Moja razredničarka je Mojca Žumer. Razkazala nam je šolo in nam predstavila šolska pravila. Dobili smo tudi že učbenike.
Moji sošolci so dokaj v redu, le nekaj je malo »posebnih«. Največ se družim z Vidom, s katerim se veliko smejiva. Pouk je zanimiv, bom pa videl, ali bo tak tudi ostal. Učitelji so v redu, všeč mi je, da so nekateri zelo strogi, kajti tako naredijo red v razredu. Snov je zelo lahka, večinoma se je spomnim še iz osnovne šole.
Maj
Razmišljanje o srednji šoli se je začelo že v devetem razredu osnovne šole, ko smo se s sošolci pogovarjali, na katero srednjo šolo bi se vpisali. Že od nekdaj so me zanimali avtomobili in njihovo popravljanje, zato sem se vpisal na to šolo. Želim postati avtoserviser.
Prvi dan pouka je bil malce kaotičen. Nisem natančno vedel, na kateri avtobus moram iti, da pridem do šole. Na srečo je bil z menoj sošolec iz osnovne šole Jan in s skupnimi močmi sva pravočasno prišla pred šolo. Sledil je kratek program pred šolo. Najprej je govoril policist, potem še ravnatelj. Šele potem smo odšli v razrede. V razredu nas je najprej pozdravila razredničarka, imeli smo tri ure razrednega pouka, tako da je učiteljica imela dovolj časa, da nam je povedala vse o šolskih pravilih. S sošolci smo se takoj dobro razumeli. Za nikogar ne morem reči, da je slab. Učiteljica je napisala še sedežni red in razredni pouk se je končal.
Potem je sledil pouk po urniku, a tudi pri drugih urah smo se z učitelji pogovarjali in se spoznavali. Dobili smo informacije, kako bo potekal pouk, kako bodo učitelji ocenjevali, koliko bo testov in podobno.
Po enem mesecu obiskovanja lahko rečem, da se na šoli počutim dobro, sošolci so v redu, učitelji so zelo prijazni in večina jih je boljših kot na moji osnovni šoli. Šola je manj zahtevna, kot sem pričakoval.
David
