Dne 24. 12. 2021 ob desetih sem si za kulturni dan ogledal e-razstavo Slovenskega etnografskega muzeja. Od vseh razstav me je najbolj pritegnila razstava Morje – naše življenje. Zanjo sem se odločil, ker mi je bil zanimiv že naslov, saj se sam nikoli nisem posvetil zgodovini vpliva morja na naše življenje z ribolovom, plavanjem in izdelovanjem posebnih čolnov.
Samo razstavo so ustvarjali eno leto, saj je obsežna in je podatke zelo težko zbrati. Srečo so imeli, da so leta 2018 pridobili veliko zbirko predmetov ribiške družine Caharija. Tako so lahko to zbirko pridružili Babčevi čupi Mariji, ki je edini popolnoma ohranjen deblak. E-razstava je na ogled od 20. 12. 2019.
Družina Caharija si je pot utirala na kamniti kraški zemlji, tako kot večina ribiških družin v Trstu in okolici. Preživljala se je s tistim, kar sta nudila zemlja in morje, in tako se je začelo zanimanje za ribolov in plovbo po morju s tako imenovanimi čolni deblaki. Prav tako se je družina že tisti čas pogovarjala z drugimi družinami ob morju, da so zvedeli, kako živijo tudi druge družine. Ti podatki so pomagali pri ustvarjanju razstave, saj je veliko informacij nenapisanih in jih ve le peščica domačinov, so pa te informacije najboljše, saj jih je nemogoče poiskati v zapisih in arhivih. Čez leta se je ribolov v družini opuščal, vendar je družina hranila vse na podstrešju, celo stvari, ki so starejše kot pet generacij, se pravi še starejše kot od babic in prababic. Ta zaklad se je povečeval z vsakim rodom in tako se je zbirka večala in postajala zanimivejša, saj je sama pisala svojo zgodbo. Vendar se je družina zelo navezala na svojo zbirko, saj na nekaterih predmetih piše ime njihovih prednikov. To je vse, kar jim je ostalo, da se spominjajo drugačnih časov, ko se je živelo od tega, kar si ulovil, pridelal ali celo vzgojil. Vendar niso hranili zbirke samo za družinske namene, hoteli so jo pokazati širši družbi, kako hitro se časi spreminjajo in kako se iz roda v rod družine oddaljujejo od morja. Zato si lahko danes vzamemo čas, si zbirko ogledamo in pomislimo, kako se je čas spremenil in kako zanimivo je bilo življenje takrat. Če primerjamo tisto življenje z današnjim, opazimo, da ima vsako življenje svoje prednosti in slabosti.
Najbolj zanimiv predmet se mi je zdel definitivno čupa oziroma plovilo slovenskih ribičev. V Sloveniji imamo samo eno popolnoma ohranjeno čupo, ki nosi ime Marija, tudi ta je bila del zbirke družine Caharija. Ustvaril jo je dedek leta 1898 za vso družino, da bi se lahko preživljala z ribolovom. Ime zaliva je Pri čupah prav zaradi izdelovanja čup. Čupa jim je bila zelo pomemben del prevoza, saj so si prihranili veliko korakov, ko so se odpravili na kakšno malce daljšo pot ali celo ribolov. Čupa je plovilo, izklesano iz enega debla, vse so bile narejene ročno in za njihovo izdelavo so porabili tudi več kot 30 dni. Čupa se je obdržala predvsem zato, ker niso imeli prostora, da bi zgradili pristanišča za večja plovila, čupa pa je bila relativno lahka in so jo po koncu vsake plovbe pospravili na suho, da je ni odneslo ali poškodovalo morje.
Ogled razstave bi priporočil vsem, tako mladim kot starim, saj se mi zdi zelo zanimiva in poučna, res lahko veliko zvemo o tem, kako so se preživljali in kako so preživeli svoj prosti čas. Osebno me je najbolj fascinirala čupa Marija, saj je lesena in se v lesu res opazijo leta in leta obrabe in staranja na soncu in v vodi. Prav tako pa je zanimivo videti, kako so na roke izklesali samo tubo iz celega debla, predvsem koliko časa, pozornosti in vzdržljivosti je zahtevala izdelava čupe, ki je nato služila celi vrsti generacij.
Rok Retar, 5. u
