Na pot smo se 19. 10. 2015 v zgodnjih jutranjih urah odpravili dve dijakinji in dva dijaka SPSŠB, fanta sta bila namenjena v Kragujevac, midve pa v Čačak. Spremljala sta nas pomočnik ravnatelja Alojz Kranjc in učitelj prakse Matjaž Mrzlikar.
Grb mesta Čačak
Pot smo začeli v Ljubljani pred šolo, jo nadaljevali do meje s Hrvaško, kjer so nam pregledali dokumente, in nato proti Srbiji. Ko smo prispeli v Srbijo, smo se najprej ustavili na kosilu. Vsi smo si zaželeli srbsko hrano, zato smo si naročili čevapčiče, prebranac in dimljeno vešalico. Porcije so tam zelo velike in seveda nismo mogli pojesti vsega. Po kosilu smo pot nadaljevali proti Kragujevcu. Tam so nas že čakali ravnatelj Srednje politehničke škole Kragujevac in profesorji ter dijakinji, pri katerih sta stanovala naša dijaka. Vsi so nas zelo lepo sprejeli, z njimi smo popili kavo in nato nadaljevali pot do Čačka. Čakala nas je še ena ura vožnje. Pot se je malo zavlekla, ker nas je ustavila policija. Zato smo se dogovorili, da naju ravnatelj ekonomske srednje šole v Čačku počaka pri nekem hotelu in z njim nadaljujeva pot do šole.
Ko smo prispeli v Čačak, so nas že čakali profesorji Srednje ekonomske škole Čačak in dijakinji, pri katerih sva stanovali. Vsi so bili prepričani, da naju sploh ne bo. Nato sva šli vsaka k svoji gostiteljici. Jaz sem stanovala v centru mesta.
Kip vojvode Stepa Stepanovića v centru mesta
Naslednji dan smo se dobili v šoli in si šli ogledat mesto. Najprej smo si ogledali cerkev, ki je bila že več kot trikrat spremenjena v pravoslavno, a so jo ponovno spremenili v katoliško. Nato so nas odpeljali pogledat edini ohranjeni grb mesta. Sledil je sprehod po središču mestu. Ogledali smo si kip vojvode Stepa Stepanovića. Vojvoda je sodeloval v obeh balkanskih vojnah in je pripomogel h končni osvoboditvi domovine. Nato smo si šli ogledat ostanke rimskih term, ki žal vedno bolj razpadajo, saj jih ne morejo spomeniško zaščititi, ker so okoli njih hiše in hotel. Pot nas je vodila v njihovo kinoteko, v kateri imajo najstarejši in največji fikus v državi. Vpisan je celo v knjigo rekordov. Zatem nas je njihova profesorica odpeljala še v eno najbolj znanih slaščičarn. Tam smo si lahko ogledali, kako se izdelujejo slaščice, lahko pa smo jih tudi poskusili in popili kavo. Profesorica naju je presenetila in vsaki dala škatlo slaščic. Po končanem ogledu mesta sva odšli v šolo k pouku in vsi so naju zelo lepo sprejeli. Veliko profesorjev in tudi dijakov pozna Slovenijo zaradi športa.
Muzej z edinim ohranjenim grbom
Naslednji dan smo z dijakinjami in profesorji odšli v Kragujevac na proslavo ob obletnici smrti kragujevških dijakov in profesorjev, ki so padli v 2. svetovni vojni. Pobili so približno 300 dijakov in nekaj profesorjev. V spomin na njih imajo tudi spomenik v obliki velikega V ter muzej, v katerem je zapisano vse, kar se je takrat dogajalo. Tam so tudi slike umrlih dijakov in profesorjev. V muzej sta prišla tudi naša ravnateljica ter vodja Avtošole Ježica. Po končani proslavi nas je profesorica odpeljala na burek s kislo smetano in dimljenim suhim mesom. Pot sva zaključili v največjem nakupovalnem središču, kjer sva kupili darilca za domače in zase. Ko sva prispeli v Čačak, sva šli še malo po nakupih, nato pa domov, saj sta naju ta večer gostiteljici odpeljali v nočni klub.
Koktajli (štirje stanejo 7 evrov, pri nas pa 25)
V četrtek smo si ogledali manastir oziroma samostan, ki je najstarejši in jih je varoval že takrat, ko so državo napadali Turki. Iz samostana se vidi daleč naokrog in ko so menihi videli Turke, so začeli v samostanu zvoniti, tako da so se ljudje lahko skrili pred Turki. Tam so nam dali podobice in brošure. Za konec so naju gostitelji odpeljali še na kosilo in nato domov. Imeli sva še toliko časa, da sva v miru spakirali, saj je sledila pot v Ljubljano. Gostitelji me niso pustili brez daril, družina mi je kupila porcelanaste kavne skodelice in pižamo, saj sem tudi jaz njim ob prihodu prinesla kavo in piškote. Tudi profesorica, najina vodička, naju je obdarila. Dobili sva ročno izdelan magnet in dva kilograma domačih jabolk.
Žensko oblačilo za v manastir
Tako se je končala naša dogodivščina v Srbiji. Komaj čakam, da marca oni pridejo v Slovenijo. To je ena izkušnja več v življenju, tako se sklepajo nova prijateljstva. Kot zanimivost dodajam, da je za nas v Srbiji vse zelo poceni, vendar pa ima tamkajšnji profesor plačo zgolj 370 evrov.
Karmen Završnik, 4. N
