19. septembra sem se zbudil zgodaj zjutraj, že ob dveh, da sem prišel do pol štirih zjutraj na letališče Jožeta Pučnika. Zelo sem se veselil leta do Münchna, saj sem se nazadnje peljal z letalom, ko sem bil v 9. razredu osnovne šole. V Münchnu smo počakali na letalo za v Hamburg, iz Hamburga pa smo se s taksijem peljali v Marne, kjer so nas partnerji pričakali pred gimnazijo. Moj partner je bil Nils, njegov dvojček Jan pa je imel za partnerja mojega sošolca Žana.
V petek so nam pripravili dobrodošlico, nato pa smo imeli prezentacijo programa. Zelo mi je bilo zanimivo, da so vsi učitelji znali tekoče govoriti angleško. Po prezentaciji smo imeli igro, pri kateri smo se lahko dobro spoznali. Po igri smo se razdelili v skupine in imeli Marne city rallye – iskali smo znamenitosti. Zelo me je navdušila cerkev, ki je visoka 62 m. Seveda so se vključili tudi profesorji. Na koncu smo imeli nominacije za najboljšo ekipo.
V soboto smo imeli prost dan, da bi se bolje spoznali z družino, pri kateri smo stanovali. Oče Jana in Nilsa nas je odpeljal v svojo delavnico, kjer predeluje motorje v ‘caffee racerje’. Ker sem tudi sam navdušenec nad takimi motorji, sva hitro padla v debato o motorjih. Ta dan smo obiskali tudi prijateljico Jana in Nilsa, pri kateri so bili na obisku še ostali, ki so bili na izmenjavi preko Erasmusa. Z vsemi smo se zelo dobro razumeli.
Moji gostitelji imajo doma tudi glasbeni studio, tako smo imeli z Janom in Nilsom možnost kaj zaigrati skupaj. Popoldne smo odšli na ogled festivala zelja. Zelo mi je bilo všeč, saj so imeli dva odra, kjer so igrali glasbo. Bilo je ogromno ljudi. Imeli so vse, od hrenovk do kitajske hrane. Imeli so tudi veliko spominkov, oblek in ostalih stvari. Proti večeru smo se odpravili domov, kjer smo z Žanom, Nilsom in Janom igrali igre na playstationu.
Nedelja mi je bil eden od najboljših dnevov, saj smo šli v akvarij. Imeli smo vodnico, ki je bila zelo prijazna in nam je znala odgovoriti na vsa vprašanja. Proti koncu ogleda smo se razdelili v skupine in delali v laboratoriju. Moja skupina je najprej iskala plankton v morski vodi, nato pa smo raziskovali pH vode in ugotavljali, v katerem pH je morska zvezda najbolj prilagojena živeti. Po odhodu iz akvarija v Tönningu smo odšli na sprehod po plaži, ki je bila le 11 km dolg pas mokre mivke, ki jo ob plimi poplavi morska voda. Bilo je zelo čudno videti okrog sebe samo mivko in nič drugega.
V ponedeljek zgodaj zjutraj smo se odpravili v Hamburg, kjer smo imeli rezervirano ladjico. Kapitan nam je med vožnjo razkazal vse znamenitosti. Po vodenem ogledu smo imeli dve uri prostega časa. Takrat sem kupil veliko spominkov za sorodnike.
V torek smo videli tjulnje v zavetišču, kjer jih rešujejo v primeru bolezni ali pa če so ostali brez mame. Prišli smo ravno pravi čas, ko so jih hranili. V živo gledati zdresirane tjulnje je desetkrat bolj zanimivo kot na internetu. Po tem smo imeli samo še prosti čas in smo lahko šli igrat mini golf ali pa smo šli v trgovinice z igračami.
V sredo smo imeli v šoli projektne naloge, ki smo jih pokazali tudi vsem ostalim. Po končanih prezentacijah je vsaka država pripravila svojo stojnico, na kateri smo razkazali domače izdelke. Na slovenski stojnici smo imeli veliko salam in nekaj sira, kruha, čokolade in še kaj bi se našlo. Po končanem sejmu pa smo vsi večerjali v šolski jedilnici, kjer smo si tudi ogledali slike dogajanja skozi cel teden.
V četrtek smo vsi s težkim srcem čakali na odhod, saj je bilo vsem zelo všeč, zlasti sovrstniki, kultura in odnos do stvari. S taksijem smo se peljali do Hamburga, nato pa z letalom do Münchna in nato do Trsta. V Trstu pa nas je pričakal profesor s kombijem, s katerim nas je odpeljal nazaj v Ljubljano.
Ves teden v Nemčiji mi je bil zelo všeč, saj sem v tako kratkem času videl veliko različnih stvari, zlasti pa mi je bila všeč družina, pri kateri sem stanoval, saj sta oba starša znala angleško in smo se lahko brez težav pogovarjali. Imel sem srečo, ker imata Jan in Nils zelo rada glasbo, tako smo lahko vsak dan skupaj zaigrali ali pa drug drugega kaj naučili.
Na začetku sem se zelo bal, da družini ne bom všeč ali pa da ne bodo znali dobro angleško in se ne bi mogli lepo pogovarjati, ampak je bil ves strah neutemeljen.
Ko bom marca dobil svojega partnerja v Slovenijo, zares upam, da mu bo všeč naša pokrajina, saj je čisto nasprotje. Ljudje v naši vasi so zelo prijazni, tako da mislim, da mu bo tukaj všeč. Poskusil pa mu bom razkazati čim več v enem tednu, tako kot so meni v Nemčiji.
Marcel Tušek, 3. a
