V četrtek, 5.12., smo se z Dominikom Starcem, pomočnikom ravnateljice Alojzom Kranjcem in profesorico Polono Kikelj ob 8. uri zjutraj odpravili na pot proti Vladičinemu Hanu, majhnemu mestu na jugu Srbije.
Ko smo prečkali hrvaško-srbsko mejo, smo videli več kilometrov dolgo kolono tovornjakov ter veliko migrantov. V Srbiji smo šli v restavracijo, v katero hodijo predvsem vozniki tovornjakov, ter se dobro najedli. Nato smo šli do hotela v Vladičinem Hanu in tam spoznali najina gostitelja ter njihova starša. Šli smo k njim domov, se malo bolje spoznali ter se počasi odpravili spat.
Naslednji dan smo se s šolskim avtobusom odpravili v šolo, kjer smo spoznali še ostale učence in profesorje. Sprva smo mislili, da je to tekmovanje, a izkazalo se je, da je bilo izobraževanje. Tisti dan smo se učili, kako programirati robotka, da bo narisal nekakšen vzorec na listu papirja. Hvala bogu, da to ni bilo tekmovanje, kajti naš robotek se ni mogel primerjati z njihovimi. Po koncu pouka smo se odpravili na kratek sprehod po mestu, nato pa naju je mati mojega gostitelja odpeljala domov. Tam sem se zelo dobro najedel ter si do večera krajšal čas s telefonom. Zvečer smo se dobili z Dominikom in njegovim gostiteljem ter šli v najbližji bar, kjer so imeli biljard. Ugotovila sva, da Slovenci slabo igramo biljard, v namiznem nogometu pa zažigamo! Meni je bilo v Srbiji najbolj všeč to, da sem lahko kadil v baru, kar je šlo Dominiku zelo na živce. Kadilci smo bili notri, nekadilci pa zunaj na svežem zraku.
V petek smo se odpravili v šolo in se lotili programiranja. Tokrat smo programirali robota, ki sledi zidu na določeni razdalji. Po pouku smo šli pohajkovat po mestu, dokler naju ni prišla iskat mati. Zvečer smo se spet podali v mesto, sprehodili smo se po parku ter do cerkve na vrhu hriba, dan pa smo končali na pijači.
Prišla je sobota. Domov smo se odpravili ob 7. uri, no, bi se, če profesorica ne bi pozabila dokumentov v hotelu. Vendar smo bili kljub temu čez nekaj ur že v Sloveniji, doma na svojem kavču.
Obisk Srbije je bil zelo zanimiv, saj sem bil tam prvič. Sprva me je bilo malo strah prespati pri nekom doma, ampak izkazalo se je, da so Srbi zelo gostoljubni. Kar naprej so me spraševali, ali bom to ali ono … Skratka, doživel sem zelo lepo izkušnjo.
Alen Kandare, 4. v
