Oktobra nas je obiskal pesnik, filozof in jezuit dr. Vladimir Kos. Po končanem študiju bogoslovja leta 1953 je stopil v jezuitski red in tri leta kasneje odšel v Tokio kot misijonar. Izdal je več pesniških zbirk, med drugim tudi haikuje. Njegova poezija v slovenskem in japonskem jeziku je verske in domoljubne narave. Za svoje pesniško delo je leta 2014 prejel nagrado Prešernovega sklada.
Kakšno je bilo vaše otroštvo?
Svojega otroštva se ne spomnim več dobro. Rojen sem bil leta 1924 v Murski Soboti. Najdlje pa sem živel v Mariboru. Oče je bil namreč tam zaposlen. V Mariboru sem obiskoval šolo vse do začetka druge svetovne vojne. Ko so Maribor zasedli Nemci, sem bil star 16 let. Nemci so si mesto prisvojili in trdili, da je zdaj nemško. Lovili so mlade fante in jih pošiljali na rusko fronto. Prav zato sem s ponarejenim potnim listom zbežal iz Maribora v Ljubljano. V njej in njeni okolici sem opravljal priložnostna dela. Nisem pa vedel, kaj je bilo z družino v Mariboru. Kasneje sem izvedel, da so nacisti očeta obsodili na smrt. Oče je imel čin narednika v stari jugoslovanski vojski. Ker je imel nemškega prijatelja, je sodnik spremenil očetovo obsodbo. Oče, mati in štirje otroci so bili obsojeni na izgnanstvo v Srbijo. No, mene so v Ljubljani zaprli in me poslali v koncentracijsko taborišče Gonars. Hoteli so me odpeljati celo v taborišče Dachau. V najtežjih situacijah mi je pomagal Bog.
Kje ste se šolali?
Gimnazijo sem končal v Ljubljani in stopil v semenišče. To je bilo še med drugo svetovno vojno. Nemci so hoteli semeniščnike poslati na fronto. Interveniral je škof Rožman in tako nam ni bilo treba iti v vojno. Jaz sem stopil v domobransko vojsko. Po vojni sem se moral skrivati pred oblastjo. Tedanji ljubljanski škof Anton Vovk mi je pisal, naj grem v Rim študirat bogoslovje. Ker sem znal govoriti italijansko, so me imeli za italijanskega ubežnika, vojaka. Po končanem študiju v Rimu sem se javil za misijo na Japonsko. Po japonski kapitulaciji v drugi svetovni vojni se je ta država »prvič« odprla svetu. Pred in med drugo svetovno vojno je država misijonarje nadzorovala. Vsak dan so vojaki prihajali k misijonarjem in jih zasliševali. Jezuitski red je po vojni iskal mlade ljudi, da bi šli na Japonsko. Starejši niso dolgo vzdržali, saj jim ni ustrezalo japonsko podnebje. Poleti je strašna vročina. Avgusta temperature narastejo vse do 37 °C. Tudi veter je vlažen in vroč. Po prihodu na Japonsko leta 1956 sem se moral najprej naučiti njihovega jezika. Šele po letu in pol sem razumel prvi japonski stavek. Ta je bil: »Fantje, zdaj sem pa zadel gol.« Otroci so pod mojim oknom namreč igrali nogomet. Najhitreje se tujega jezika naučiš, če prisluhneš jeziku domačinov. Učenje iz slovnice in slovarja ni dovolj. Japonci so do tujcev zelo prijazni in velikokrat kar začnejo pogovor z vami na avtobusu, vlaku. So odprti, vedno pripravljeni priskočiti na pomoč.
Kdaj se začeli pisati pesmi?
Že zgodaj, v 3. razredu osnovne šole. Velikokrat je nam, otrokom, mama pozimi brala pravljice in pesmi. Prav zato sem tako hitro začel pisati pesmi. Mama je v meni vzbudila ljubezen do literature. In od takrat nisem prenehal s pisanjem. Meni je ustvarjanje pesmi na Japonskem pomenilo sprostitev. Svoje misli sem spreminjal v pesmi. Vsako leto januarja japonski dvor razpiše nagrado za najboljše tri haikuje v državi. Mnogo Japoncev se udeleži tekmovanja in tudi jaz sem se ga drznil po letu dni bivanja. Nisem dobil nagrade. Haikuje sem lahko pisal cel dan. Pet zlogov zjutraj, popoldne sedem in zvečer spet pet. Japonci zelo cenijo to pesniško obliko. Vsako soboto od 11.00 do 12.00 na državnem radiu berejo in ocenjujejo haikuje tistih, ki so jih poslali. Ocenjevalci, ki so res strogi, pohvalijo le malo haikujev. Še vedno najboljši pisec haikujev ostaja Macuo Bašō.
Ste prejeli kakšno nagrado za svoje pesmi?
Da, prejel sem nagrado Prešernovega sklada za svoje umetniško ustvarjanje. Jaz sem vesel, da lahko pišem pesmi, tudi če ostanejo neobjavljene.
Kaj počnete zdaj, ko ste v pokoju?
Ko sem še delal, sem na fakulteti predaval angleščino, nemščino in filozofijo. Kljub pokoju se še izobražujem. Zanima me delovanje možganov. Pišem pesmi. Bralci mojih pesmi želijo, da izdam novo pesniško zbirko. In jo tudi bom v prihodnjem letu. Ohranjam stike z japonskimi prijatelji. V srcu sem še vedno misijonar. Zbiram denar za sirotišnico, ki smo jo misijonarji zgradili na Japonskem.
Kaj bi radi sporočili bralcem spletnih novic?
Veliko ljudi želi doseči pesniško slavo. Lahko je posnemati že uveljavljene pesnike. Za pravo pesem moraš iti vase, v svojo bit. V vsem je treba iskati lepoto. Pesem naj bo vabilo k veselemu razpoloženju. Poezija naj tudi razodeva resnico, tisto resnico, ki se zdi pesniku pomembna.
Več o življenju in poeziji Vladimirja Kosa si lahko preberete v članku Petra Kolška (Delo, 7. 2. 2014): http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/nagrada-presernovega-sklada-vladimir-kos-pesnik.html
Vprašanja za intervju pripravili dijaki 1. k.
