Do sredine 16. stoletja je ljudstvo, ki je poseljevalo srednjeveško Slovenijo, izoblikovalo lasten jezik, ki pa se je ohranjal, prenašal in razvijal le v ustni obliki. Tudi spremembe, povezane z izumom tiskarskega stroja, ki je v 15. stoletju poenostavil širjenje besedil, niso dosegle slovensko govorečega prebivalstva. Za resnične spremembe je bilo potrebno počakati na resnično revolucijo, tako, ki je v celoti zamajala temelje evropske civilizacije.
Leta 1517 je tiskarski stroj prvič natisnil 95 tez, ki jih je objavil Martin Luther.
Protestantizem, ki se je kot nova oblika krščanske veroizpovedi rodil v Luthrovih zahtevah po reformi v Katoliški cerkvi, se je hitro razširil med podaniki nemškega plemstva, s tem pa tudi med slovensko govorečimi prebivalci.
Protestantska zahteva po cerkvenih reformah ni obsegala le prodaje odpustkov in napada na cerkveno hierarhijo, marveč je poudarjala dostopnost verskih besedil preprostim ljudem, nevajenim latinskega jezika. V kombinaciji z izumom tiskarskega stroja so se protestantski duhovniki lotili prevodov in tiskanja pomembnih krščanskih besedil.
Primož Trubar, doma v Rašici pri Velikih Laščah, je svoje duhovniško poslanstvo videl v izobraževanju preprostega slovenskega ljudstva – kmečkih ljudi, ki sta jim bila branje in pisanje ravno tako tuja kakor latinska maša. Ko je leta 1550 napisal Katekizem in Abecednik, s tem ni zgolj rešil slovenskih prebivalcev nevednosti, marveč tudi slovenski jezik pred pozabo.
“Jezik, ki je veljal za barbarskega in nezmožnega zapisovanja, je Trubar ubesedil in povzdignil v knjižni jezik. Prepoznal je vrednost jezika, ob katerem je odraščal, in s svojim zapisom postal oče slovenskega knjižnega jezika.”
Tudi drugi protestanti so podali svoj prispevek k rojstvu knjižnega jezika. Adam Bohorič je po zgledu Trubarjevega zapisa sestavil abecedo, ki po njem nosi ime bohoričica in se je v slovenščini uporabljala vse do 19. stoletja. Sebastijan Krelj je v svojih delih utrdil uporabo nove abecede, še pomembnejši pa je bil prispevek Jurija Dalmatina, ki je po Luthrovem zgledu v slovenščino prevedel Sveto pismo.
Literatura: Peter Štih in Vasko Simoniti, Na stičišču svetov: slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja, Ljubljana: Modrijan, 2010.
