SREDNJEŠOLSKI NATEČAJ ZA NAJBOLJŠI HAIKU

23. aprila
2014 je bila v Cankarjevem domu v okviru Festivala sodobnih umetnosti mladih
Transgeneracije že 14. podelitev nagrad za najboljši srednješolski haiku.

Haiku
je trivrstična pesniška oblika, japonskega izvora. Danes velja za najbolj
razširjeno pesniško obliko na svetu. Kot kaže, je njena kratka forma, po drugi
strani pa filozofska, intuitivna, globoka vsebina, idealna duhovna hrana za
sodobnega človeka, ki marsikdaj nima časa opaziti sebe, svojih resničnih
potreb, drugih.

Gimnazija
Vič in Cankarjev dom sta razpisala srednješolski natečaj za najboljši haiku v
slovenskem, angleškem, španskem, italijanskem, francoskem in nemškem jeziku.

Dijaki in
dijakinje naše šole že od samega začetka uspešno sodelujejo na natečaju,
največkrat s haikuji v slovenskem jeziku. Tako je bilo tudi letos. Natečaja v
slovenskem jeziku se je udeležilo okrog 400 dijakinj in dijakov iz 35 srednjih
šol. Žirija je podelila 48 enakovrednih nagrad in kar 7 je bilo »naših«.

Nagrajeni
cikel ima (le) štiri haikuje. A so tako izraziti in prepričljivi, da odsotnosti
pete pesmi (skoraj) ne opazimo. Vse pesmi prežema ljubezen, zaljubljenost.
Pesnici že ena sama črka ali (navadna) vrečka na cesti prebudi čustva in misli
na ljubljeno osebo.

Ob vsej strasti pa pesnica ohranja »distanco« in na vse skupaj gleda z
duhovitostjo, samoironijo. Vzdušje igrivosti, neobremenjenosti, lahkotnosti
prevzame tudi bralca.

Ljudje
smo hecna bitja. Pogosto smo razpeti med svojimi nagoni in družbenimi vlogami,
ki jih igramo v stiku z drugimi. Pesnik se zaloti, da mu je pogled obstal na
dekolteju dekleta. A to ne bi bilo nič nenavadnega, če na prsih ne bi opazil
dežnih kapelj. Kapljice dežja in dekolte odpirajo prosto pot domišljiji in
interpretaciji pesmi.

 Melisa Alibegić

Človekovo
bivanje je (na prvi pogled) protislovno. Po eni strani se človek doživlja kot
samostojno, neodvisno bitje, ki ima svobodno voljo. Po drugi strani pa človek
lahko doživi Eno(st) s svetom in drugimi ljudmi. Najbolj naravna izkušnja
Enosti, povezanosti je zaljubljenost. Ljubezen. Oseba, ki ljubi, je
zaljubljena, se (lahko) »stopi« z drugo osebo.

Haiku govori o Ljubezni, ki ni vezana (le) na pesnico in njeno identiteto.
»Zlitost« z drugo osebo simbolizira tipkovnica, ki »sama napiše« ljubezensko
izpoved »rada te imam«. Seveda je vse napisala pesnica, a je bila tako
zatopljena v svoja čustva, da se je za trenutek zlila s Svetom, s tipkovnico …

Pesniku
je (očitno) bilo jasno, kaj je sporočilo »suhega kašlja«. Bralec lahko le
ugiba. Interpretacija gre lahko v smer, da je kašelj nekaj neprijetnega, saj
kašljamo, ko nas »nekaj draži«, ko nas »kaj tišči«, se nam »kaj zatakne« …
Pesnik se je nedvomno dobro »izkašljal« v haikuju …

Konj
simbolizira moč, ogenj, kultiviranost, življenje in smrt …
Če se jezdec in konj uglasita, je to lahko »zmagovalna kombinacija«. A pesnica
govori o neukročenem konju, o prvinski sili, ki je lahko uničujoča …
Zaključimo lahko, da je pesnica preživela divjo izkušnjo in o njej napisala
odličen haiku.

Haiku
je preprosta pesem. Prav tako »preprosto« kresnica sveti, čeprav je ujeta. S
svojo svetlobo odpira pesnici drugačne dimenzije. Dimenzijo povezanosti vsega
živega … Pesnica se dotika kresnice, kresnica se dotakne pesnice, napisana
pesem se dotakne bralca …

Haiku
je skrivnosten. Ne vemo, za kakšno »praznino« gre. Morda za izpraznjenost
odvečnih vtisov. Takšna praznina je polna sámo-zavedanja. Sprehod po parku – po
oazi sredi betonske puščave – izbistri, zjasni praznino.

V zborniku,
ki je izšel ob tej priložnosti, pa je objavljenih še 38 haikujev naših dijakov,
ki sicer niso bili nagrajeni, so pa bili dovolj dobri za objavo.

Podelitev
nagrad se je pričela s kulturnim programom, ki ga vsako leto domiselno
oblikujejo in izvedejo dijakinje in dijaki Gimnazije Vič.