Življenje se je umirilo, zato imamo čas za pogled nazaj in predstavitev bivših in sedanjih dijakov, ki uspešno razvijajo svoje TALENTE.
Borut Vizler
Parkour je gibanje, umetnost in metoda treninga, s katero pripravimo telo in psiho na varno in učinkovito gibanje skozi kakršno koli okolje (urbano ali naravno) z uporabo različnih gibalnih vzorcev, kot so preskoki, tek, plezanje, skakanje, lovljenje ravnotežja, plazenje, prevali, hoja po vseh štirih …
Z vadbo parkourja razvijamo kvalitete, kot so odpornost, prilagodljivost, raziskovanje, zanašanje nase, zdravje, ustvarjalnost, volja … Seveda pa z vsem tem pridobimo tudi nov pogled na svet in arhitekturo, saj se včasih podamo na kakšne podvige samo zaradi razgleda in dosežka.
Športa si nisem nikoli dejansko izbral, ampak sem z njim odrasel. Začelo se je pri približno dveh ali treh letih, ko sem kot otrok začel povsod plezati in skakati, saj mi je bilo raziskovanje in premikanje zelo zabavno, tako kot vsem otrokom. Vendar se večina ljudi na žalost s takimi stvarmi neha ukvarjati, da se prilagodi okolju in socialnim normam.
Trenirati se trudim čim bolj pogosto. Poleg rednih treningov, ki smo jih imeli dvakrat na teden, smo se večkrat dogovorili, da smo trenirali tudi izven urnika, če je le bilo možno. Motivacija je vedno bila želja, da bi to lahko počel kot poklic (npr. s sponzorji …), predvsem pa ta šport obožujem, pomembno je tudi samozadovoljstvo, ko ti nekaj uspe.
Po mojem mnenju je dober trener nekdo, ki te razume, trenira s tabo in nanj gledaš kot na prijatelja. Konec koncev se pojavi kar nekaj primerov, ko eden drugemu zaupamo življenje.
Do sedaj nisem imel hujših poškodb, najhujša do sedaj se mi je zgodila pred nekaj meseci, ko sem si zvil gleženj. Najpogostejše poškodbe so predvsem praske in udarci, najmanj pa se pojavljajo zvini in zlomi.
V Ljubljani sem z namenom, da se izšolam, tako da sem to postavljal na prvo mesto. Učenje in ostale šolske obveznosti sem vedno opravljal po treningih, nisem pa veliko manjkal, tudi če ne bi šel na trening, bi ves čas razmišljal o njem, zato se ne bi mogel učiti ali osredotočati na kaj drugega.
Dokler nisem postal član glavne organizacije za razvoj in uvedbo parkourja v Sloveniji – Slovenian Parkour Family (SPF), so treningi stali 30 evrov na mesec, kar je primerna cena glede na to, da so trenerji potovali po drugih državah, se učili tehnik, delili znanje z drugimi profesionalnimi atleti in ga na koncu prenesli na nas. Stroške sem pokril z delom.
Izobražujem se za tehnika mehatronike, moj najljubši predmet je bil TDO, saj se mi zdi modeliranje zelo zabavno in uporabno.
Srednješolci imajo po mojem mnenju dovolj športne vzgoje. Vendar športna vzgoja na žalost ni to, kar bi morala biti. Športna vzgoja temelji predvsem na športih, kot so nogomet, košarka, odbojka in hokej. Osebno mi to ni všeč, saj se namesto stvarem, ki bi koristile vsem (npr. nabiranje kondicije), profesorji in ostali posvetijo le športom in aktivnostim, ki so najbolj osnovne, kar se mi zdi zelo ozkogledno in slabo.
Moj običajni dan je čisto odvisen od lokacije, kjer sem. V Ljubljani sem zjutraj šel v šolo, popoldne sem se dobil s prijatelji ali šel po nakupih in kasneje na trening, po treningu pa spat. Doma je to precej drugače, saj ne poznam nikogar v bližini, ki bi treniral parkour, tako da se tega lotim sam. Močno upam, da se v Sloveniji ta šport bolj razvije. Na žalost v Sloveniji tudi nimamo nobenih parkov, namenjenih temu športu, kar bi bilo zelo koristno in cenovno ugodno, saj ne potrebujemo dvoran in podobnih stvari, temveč le nekaj konstrukcij, kot so zidovi ali platforme in pa drogovi.
Moj največji podvig do sedaj je bil, da smo s prijatelji splezali na najvišji hotel v Ljubljani, ko je bil še v gradnji. To smo storili ponoči, okoli 23. ure. Splezali smo do vrha, od koder smo imeli razgled nad osvetljenim mestom. V načrtu imam tudi splezati na dimnik v Trbovljah, mislim, da bo to moj novi največji podvig.
Prosti čas preživljam zunaj ali za računalnikom. Glasba mi tudi veliko pomeni, saj jo moram poslušati vedno, ne glede na to, kaj počnem, npr. če sem na računalniku, če vozim … Glasbo izbiram glede na to, ali vidim v njej potencial, na primer da jo lahko uporabim za posnetek ali karkoli podobnega. Zaradi tega sta moji najljubši zvrsti wave in pa chillstep.
Najbolj sem ponosen na to, da sem postal član Slovenian Parkour Familyja (SPF), saj mi to res ogromno pomeni, in upam, da nam uspe razširiti parkour v Sloveniji.
Moji poklicni načrti za prihodnost so, da dobim čim boljšo zaposlitev na delovnem mestu, ki mi ustreza, in da počnem stvari, ki so mi najbolj všeč. Sem sodijo popravljanje strojev, električne vezave, vzdrževanje …
Glede športa del motivacije izvira iz želje, da bi lahko to počel in bil za to plačan. To bi lahko dosegel s sponzorji, učenjem, nastopi in podobnimi stvarmi. Že kar dolgo si želim, da bi mi uspelo, da bi me sponzorirale znamke, kot so Red Bull in GoPro, saj potem tvoj poklic postane to, da hodiš po svetu, snemaš različne reklame in objavljaš posnetke.
