Osamosvojitvena vojna

Poleg republik je imela velik vpliv na jugoslovansko politiko tudi Jugoslovanska ljudska armada (JLA). Tej je ugled v Sloveniji padel že kmalu po 2. svetovni vojni, ko se je kot jezik armade navkljub drugačnim zakonskim določilom začela uporabljati zgolj srbohrvaščina. V začetku osemdesetih let je ugled JLA padal tudi zaradi šikaniranja slovenskih vojakov in neformalnih prepovedi slovenskega jezika.

Leta 1988 je tajna služba JLA aretirala zastavnika Igorja Borštnerja in tri novinarje: Davida Tasića, Janeza Janšo in Francija Zavrla, ter jih obtožila izdaje vojaških skrivnosti. Sodili so jim pred vojaškim sodiščem, kar je sprožilo velike demonstracije in začetek “slovenske pomladi” – dogodkov, ki so pripeljali do samostojne slovenske države.

Maja 1991 je JLA obkolila učni center Teritorialne obrambe (TO) v Pekrah, kjer se je usposabljala prva generacija vojakov v samostojni Sloveniji. Ob odporu lokalnega prebivalstva v Pekrah in v Mariboru je oklepno vozilo JLA do smrti povozilo Josefa Šimčika, ki je postal prva žrtev osamosvojitvene vojne.

Vojna je izbruhnila dan po razglasitvi slovenske samostojnosti, 27. junija 1991. Cilj JLA, ki je s tanki krenila iz vojašnic v Sloveniji in na Hrvaškem, je bila zasedba mejnih prehodov, ki pa je bila le začasna. TO je do 4. julija s taktiko obkoljevanja zasedla vse mejne prehode.

Boji so se zaključili s 7. julijem 1991, ko so predstavniki Slovenije, Hrvaške in Jugoslavije po posredovanju Evropske skupnosti podpisali Brionsko deklaracijo. Slovenija in Hrvaška sta s tem za tri mesece zamrznili osamosvojitvene procese, JLA pa se je umaknila v vojašnice.