Tekmovanje Zeleno pero organizira Društvo Planet Zemlja iz pisanja novinarskih prispevkov na temo ohranjanja narave in varovanja okolja. Tudi v šolskem letu 2019/20 so sodelovali na tekmovanju dijaki naše šole, tokrat dijakinje 5. n, in sicer: Tjaša Debelič, Manca Fojkar Antolič, Ema Omahen, Patricija Rijavec, Tina Turk in Pija Urbanija.
Mentorji so bili Špela Casagrande, Mateja Piškur in Andrej Golinar.
Tema letošnjega tekmovanja so bili GOZDOVI.
Dijakinji Tjaša Debelič in Pija Urbanija sta pisali o delu gozdarjev in preživeli dan z njimi, Manca Fojkar Antolič in Patricija Rijavec sta raziskovali, kako koristno uporabiti drevesa, ki jih je napadel lubadar, Ema Omahen in Tina Turk pa sta intervjuvali Dušico Kunaver, ljubiteljico ljudskega izročila in ljubiteljsko etnologinjo, in spraševali, kakšen odnos so imeli naši predniki do gozdov.
Ema Omahen in Tina Turk sta dosegli izvrsten uspeh. Na državnem tekmovanju sta se uvrstili na odlično drugo mesto in prejeli srebrno priznanje za svoje delo.
GOZD NISO SAMO DREVESA
»NARAVA JE VEČNA, JE RANLJIVA, AMPAK JE VEČNA. IN ČLOVEK BO TISTI, KI BO NAVSEZADNJE PLAČAL RAČUN.«
To so besede Dušice Kunaver, kulturne publicistke, upokojene profesorice angleščine, zbirateljice ljudskega izročila, ljubiteljske etnologinje in še bi lahko naštevali. Predvsem pa je to gospa z velikim srcem in neizmerno ljubeznijo do gozda. Med drugim je soavtorica knjige Čar gozda v slovenski ljudski dediščini, ki je letos doživela ponovno izdajo. Povabili smo jo na pogovor in odzvala se je z velikim navdušenjem, saj svoje znanje želi deliti naprej.
Gospa Dušica, ker bo intervju potekal na temo gozda, naju najprej zanima, kakšen je vaš osebni odnos do gozda.
Moj osebni odnos do gozda je zelo edinstven. Glede na to, da sem bila rojena pred vojno, gozda več let nisem videla. Zelo dobro pa se spominjam, ko sem po vojni, pri osmih letih, s starši šla na Šmarno goro, tega ne bom nikoli pozabila. Moj oče je med vojno postal invalid in ni mogel veliko hoditi, zato je že po nekaj metrih legel pod drevo. Tam je opazoval svobodno nebo in svobodni gozd; takrat sem se prvič zavedala, kaj je sreča.
Ste velika raziskovalka slovenske ljudske dediščine. Kakšno mesto ima gozd v slovenski ljudski dediščini?
Zelo pomembno. Glavne tri stvari v ljudskem izročilu so les, žito ter voda. Ti trije elementi ne samo da spremljajo praznike, pač pa nas spremljajo vse življenje, od lesene zibelke do lesene krste ter od krstne vode do pogrebne vode. In seveda kruh, vse od krstne pogače skozi celotno življenje do kruha na sedmini. Naša dežela je večinoma zelo pokrita z gozdom, zato si je bilo življenje brez lesa težko predstavljati. Lesena hiša, lesen plug, lesene žlice, lesen kolovrat, vse je leseno. Gozd in les v njem sta omogočila osnovno življenje pri nas.
Ste soavtorica knjige z naslovom Čar gozda v slovenski ljudski dediščini. Kako ste zbrali vse potrebne informacije za knjigo?
Že 30 let se zelo intenzivno ukvarjam s slovensko ljudsko dediščino. Veliko informacij za svojo knjigo sem pridobila iz drugih knjig, a je bilo treba pregledati knjige vse tja do 19. stoletja. Gre za zelo veliko količino ljudskega izročila – pripovedi, pesmi, pregovorov in rekov.
Danes smo pravzaprav na robu starosvetne slovenske vasi. Tisti, ki je res še mlatil s cepcem in ki je res še s koso kosil, je danes star že preko 90 let. In prav ta starosvetna vas je zaslužna, da smo mi danes Slovenci, česar se vse premalo zavedamo. Poglejmo svoj jezik in šege, vse to se je ohranilo na vasi, v mestih pa nam to ni najbolj poznano.
Lahko opišete, kako so bili ljudje v starih časih povezani z gozdom?
Ljudje so bili življenjsko povezani z gozdom. Življenje je bilo brez lesa nemogoče. Že če samo pomislimo na katero koli pohištvo, vse je bilo leseno. Pa tudi ideali so bili v lesu, v gozdu. Oče novorojenca je v noči otrokovega rojstva na mizo postavil kruh in vino kot darilo vilam rojenicam, ki so prišle iz gozda in ki naj bi otroku sodile lepo življenje. Potem je posadil drevo, ga zalil s porodno vodo in to drevo je otroku čaralo lepo rast. Želel si je, da bo otrok naše gore list, da bo dekle vitko kot jelka, da bo fant raven kot smreka, da naj bo na stara leta kot grča krepak. Vse ideale je dal v drevo, v les. V starih časih so ljudje v butarice postavili sedem blagoslovljenih vej drevesa, dandanes pa je vse skupaj bolj plastično in ljudje pravzaprav ne razumejo pravega pomena butaric.
Pravite torej, da iz ljudske dediščine razberemo spremembe v vrednotenju gozda. Nam lahko opišete, kako so ljudje v preteklosti doživljali gozd?
V preteklosti so bili gradbeni materiali les, kamen in opeka. Že to, da s temi materiali postavimo hišo, je nekaj popolnoma drugačnega kot danes, ko imamo na razpolago veliko umetnih mas. Vrednotenje gre vedno z uporabnostjo.
Poglejmo na primer kozolec – svetovni vrh ljudske gradnje. Nešolan kmet, no, gre za izkušnje stoletij, je lahko postavil kozolec toplar. Kozolec ima tako optimalno obliko, da danes ne moremo narediti boljše. Lahko naredimo boljši avto, ne moremo pa narediti boljšega kozolca. Prav tako je večnamenski, za sušenje in spravljanje žita, za vaško veselico itd. Brez enega samega žeblja, samo z lesenimi čepki je naš kmet postavil trden kozolec, ki stoji nekaj stoletij. Prav tako lok pod streho čebelnjaka – ta je aerodinamično tako dognan, da noben veter ne more odkriti strehe, pri potresu pa je najbolj varen kozolec, saj ni pogojev, da bi se lahko zrušil.
Kozolec pa so potem zaščitili tako, da so nanj dali drevesno rogovilo v obliki kozlovskih rogov in za njo zataknili snop žita. Kozel je bil bogu Perunu posvečena žival. Od tod tudi ime – kozolec. Verjeli so, da Perun, bog strele, v svoj hram pač ne bo metal strel.
Večino dobrin, ki jih je potreboval za življenje, je človek prinesel iz gozda. Gozd je bil njegova zakladnica.
V germanskih pravljicah velja gozd za nekaj temačnega, neznanega, skrivnostnega in nevarnega. Npr. Janko in Metka, Rdeča kapica in druge pravljice. Tam se skrivata zlobna čarovnica in hudobni volk. Ko beremo vašo knjigo, pa dobimo občutek, da v slovenski ljudski dediščini tega ni. Gozdni prebivalci pomagajo ljudem, gozd nudi zavetje. Je to res tako? Zakaj menite, da pride do takšnih razlik?
To je res. V germanskih pravljicah je res veliko čarovnic, hudobnih volkov in mislim, da je pri nas res drugače. Mislim, da smo Slovenci bolj čustveno vezani na naravo. Poglejmo, recimo, alpinizem, vsak Slovenec si želi biti vsaj enkrat v življenju na Triglavu. To je neka nenapisana želja, ki je nima noben drug narod v Evropi. Torej je ta ljubezen do gora, gozda in narave pri nas precej izrazita. Take primerjave nam dajo misliti, da smo bolj povezani z naravo kot drugi narodi. In gozd je bil za Slovenca vedno nekaj svetega.
Poglejte, imamo tudi moralne diktate iz gozda. Na primer, mati je šla na njivo, doma pustila pet otrok ter jim naročila, naj ne hodijo k vodi, saj jih bo povodni mož utopil. Tako je mati brezskrbno odšla na njivo, saj je vedela, da si otroci ne bodo upali do vode. Prav tako je deklica šla v gozd in tam srečala 12 mesecev. Ker se je lepo pogovorila z njimi, so jo nagradili, nesramno polsestro pa so kaznovali. Tu se vidi, da imajo vse te ljudske pripovedke nauke in neko dobro sporočilo, v gozdu se za dobre ljudi vedno najde nekaj dobrega.
V knjigi navajate veliko bajeslovnih pripovedk. Menite, da so ljudje v starih časih verjeli v bitja, kot so vile in škratje? Ali je bilo to le za otroke?
Mislim, da je človek že od nekdaj verjel, da mora pomagati naravi in mu bo to povrnjeno. Že Indoevropejci so pozimi hodili na vrhove gora in prižigali kres, da bi s svetlobo in toploto ognja pomagali soncu, saj so verjeli, da jim potem sonce ne bo ugasnilo in jih bo grelo skozi celotno zimo do svojega novega rojstva. Pravljice govorijo o tem, kako je bil človek že v pradavnini spoštljiv do narave in mu je bilo to povrnjeno.
Ampak razlika je predvsem v tem, da so ljudje verjeli, da morajo nekaj storiti – prižgati svečo, dati klas od zadnje žetve med rogovilo, vreči rože v ogenj, aktivno so sodelovali z naravo.
Zdaj pa samo čakamo. Čakamo in smo neaktivni. Človek mora naravo spoštovati in aktivno sodelovati z njo. Če poznamo stare šege in navade, to tudi lažje ponotranjimo.
Predniki so imeli poseben odnos do dreves in do uporabe lesa. Imate vi svoje najljubše drevo?
Meni je najljubša lipa. Veste, vsako drevo ima svoj značaj. Naši predniki so darove obešali na drevesa namesto v templje, iz dreves so izklesali bogove, še danes velikokrat slišimo, da se kdo drži kot lipov bog. Lipa je zgodovinsko drevo, v slovenski zgodovini je velikokrat vključena, je središče v veliko slovenskih vaseh in botra mnogim pomembnim odločitvam.
Se pa povezanost z gozdom in ta odnos do dreves močno čuti v našem jeziku, nekaj primerov sem navedla že prej. Včasih so uporabljali bukov les namesto papirja za knjige, od tod beseda bukva (knjiga). Kasneje so bukov les uporabljali za knjižne platnice.
Ko je nekdo neroden, mu še vedno rečemo, naj ne bo »tako bukov« ali pa »takšen štor«, ker štor v gozdu pa res ne služi več ničemur. Prav tako rečemo prijatelju, naj ne »hodi v žerjavico po kostanj«, ko želi narediti kaj nepremišljenega. Nekoč je veljala tudi šega, da trije kostanji v žepu pomagajo proti vsem boleznim. Kostanj sicer ima zdravilne lastnosti, ampak pomislite tudi, kako lepo se imamo, ko gremo v gozd po kostanj, potem ga skupaj pečemo in jemo. Kadar to počnemo, se vsi dobro počutimo, nikoli se nihče ne prepira. In dobri občutki, povezanost z drugimi, to je tisto, kar nas obrani pred boleznimi. Tu se spet vidi ta človekova hvaležnost gozdu in njegovim darovom.
Ali menite, da je gozd skozi čas za človeka izgubil svoj čar?
Da, menim, da se je veliko spremenilo. Delamo učne poti, pišemo, kakšne vrste so drevesa. Včasih se je iz roda v rod prenašalo veliko znanja o drevesih in lesu, a se je sedaj začelo izgubljati. Imena dreves niso bila napisana, vendar so ljudje poznali vsa drevesa v gozdu. Ob raziskovanju zgodovine gozda na Slovenskem sem se srečala s kolarjem, izdelovalcem koles. Pravil je, da je že kot majhen hodil v gozd z očetom, s katerim sta iskala poseben les za izdelavo koles. Ljudje so včasih drugače prepoznavali vrste dreves kot jih danes. Drevo so pretipali in opazovali, kakšna je starost, velikost in prožnost. Ta kolar je bil v hudih skrbeh, da bo njegovo znanje pozabljeno, saj danes tega nihče več ne dela.
Mnogo let že delate z otroki in mladino. Kako bi lahko približali otrokom gozd kot vrednoto in jih spodbudili k temu, da ga bodo naslednje generacije bolj cenile in ohranjale?
Lepo bi bilo, če bi se v učni program vključilo več ljudskega izročila. Ko sem jaz učila, sem na koncu ure otrokom vedno povedala kakšno pripovedko ali pa zapela kakšno ljudsko pesem. Če so mi nagajali, sem rekla, da na koncu ure ne bo pripovedke, in v trenutku je bila tišina. Dandanes se slovenska kulturna dediščina ne poudarja več toliko, to je velika škoda. Tako kot drevo potrebuje korenine, jih potrebuje tudi človek. No, pa imamo spet prispodobo iz gozda.
Mislim, da nas te zgodbe in ta modrost bogatijo in bilo bi zelo lepo, če bi se ohranile še naprej, se prenašale iz roda v rod. Prav zdaj smo v obdobju, ko je nevarno, da bi se ta veriga prekinila, in tega ne bo več nazaj.
Veste, pravzaprav nam vse bajke, pravljice sporočajo eno. Narava je večna, je ranljiva, ampak je večna. In človek bo tisti, ki bo navsezadnje plačal račun, zato moramo paziti, kaj delamo.
Tina Turk in Ema Omahen
