Luka, živjo, tvoji sošolci tuki.
Kva si mislu? Mislm, sej mogoče res ni blo šanse, izhoda iz prostora, kjer si biu ujet.
Sam lej, je kar je, mi te bomo pogrešal, kaj šele starši in ostali, s katerimi si se družil več kot z nami. Upam, da si na bolšem, vsi vrjamemo, da si. Bil si car in mislmo, da še vedno si. Sej veš, kako praujo: “Nisi mrtev, dokler živiš v naših mislih in srcih.”
Mel smo se fajn, k smo šli u´Hoferja, čeprav smo zašli s poti in končali na drugi strani Lublane, ker smo poslušal Turkovo navigiranje. Testirali smo Kakerjevo ročno in poslušali razlage o avtomobilih, ki si jih želiš. Fasu si žiučnga, ker si vedu, da zamujamo že celo uro. K smo se vrnil v šolo, smo usi neopravičene dobil, ampak smo se po pouku temu že smejal. Car si, car boš.
Pol smo bli na piru skupi, spet smo šprical, sam je blo bolš k u šoli, globoke debate o autih, ženskah in šoli, plani, kako končat letnik, plani za tvojo 18-ko. Pa ta tvoja florescentna torba, pa kje s to najdu?
Spomnmo se tvojga “lega”. Pa spomnmo se tut športne, k si meu res vesele do fuzbala, biu si energičen in sproščen.
Hvala za vse zapiske in teste, k si jih pisu pozitiuno in mi ne. Hvala ti!
En prazen stol v razredu ne bo edini spomin nate, ker si v naših srcih in ti želimo use najboljš in se vidmo. Skupi smo te sprejel v ta razred in skupi te bomo pospremli na zadnjo pot.
Stari, drž se! Drž se, lega!
