| Prispevki
December … Poleg meseca maja
nekako najbolj pričakovan in poln mesec. Mesec, v katerem je vse polno
prijetnih želja, hitenja, veseljačenja, nakupovanja, evforije …, pa tudi čas
dobrih mož, ki so  soustvarjali našo
zgodovino.
V stari Jugoslaviji je bil
decembrski darovalec samo Miklavž, ki je socializem preživel v senci novega
zvezdnika Dedka Mraza, v novejšem obdobju po osamosvojitvi pa je dobil še
dodatno konkurenco v Božičku.
A oba, tako Dedek Mraz kot
Božiček, sta deloma repliki prav Miklavža oziroma svetega Nikolaja, sicer
velikega pravoslavnega svetnika in meniha, zavetnika otrok, mornarjev in mladih
deklet, slednje je menda reševal pred prostituiranjem. V tančici magičnosti so
Miklavževo domovanje, oblačila, spremstvo, prevoz oz. prihod, ki je zavit v
skrivnost, saj svetniki ne potrebujejo zemeljskih potrebščin za delovanje.
Božiček oziroma Santa Claus
je  umetna tvorba in na nek način
diktiran lik. Lik Božička se je razvil v Ameriki, v talilnem loncu različnih
kultur in tradicij. Priseljenci so hoteli zapolniti manjkajoči člen v
praznovanju, najti nekaj novega. Božiček je torej “nastal” iz  najbolj popularnega obdarovalca, sv.
Miklavža. A da ga je celo presegel, mu je poleg njegove dobrovoljne podobe
pomagala še ena povsem nova lastnost, njegov “poslovni talent”. Šalo
na stran, resnica  je, da je za svetovno
popularnost Božička “kriva” predvsem želja po čim večjem zaslužku.
Dedek Mraz, kakršnega poznamo v
Sloveniji, je izmišljen leta 1947, torej takoj po vojni. Tedanja komunistična
oblasti si ga je izmislila z dekretom zaradi ohranjanja krščanske tradicije in
občutka domačnosti in topline. Dedek Mraz je 
lik, pred katerim je na koncu popustil celo Stalin, in lik, ki je
preživel več kriz, glavni sta bili leta 1977 ter konec devetdesetih let, ko v
Ljubljani ni imel sprevoda. Zadnje čase je videti, da mu gre spet dobro.
Slovenski Dedek Mraz je bil v vsakem primeru kolektivni obdarovalec. Možakar,
zaradi katerega je otrok na sindikalni zabavi morda edinkrat v življenju stopil
na oder.
Mislim, da ti možje kot neke
glavne osebnosti predstavljajo dobroto. Čeprav vemo, da v resnici ne obstajajo,
imajo svoj naslov (in ne samo enega). V decembrskih dneh, ko jih nenehno
srečujemo, se nam to zdi nekaj najbolj običajnega in zaželenega navkljub
preveliki skomercializiranosti vseh treh. 
Jure Stražiščar, 4.Z
Sorodne objave
0
Dostopnost